ODKUPNINA

Slovenske matere sin 544 dni v iranski ječi

Objavljeno 10. februar 2019 19.30 | Posodobljeno 10. februar 2019 19.30 | Piše: Lovro Kastelic

Jason Rezaian, ameriški novinar slovenskih korenin, v kotlu diplomatskih iger. Marijo je tik pred izpustitvijo in poletom v ZDA ugrabila revolucionarna garda.

Marija, ki jo na oni strani luže kličejo Mary, je v ZDA postala simbol nepopustljive in ljubeče matere. FOTO: Getty Images
WASHINGTON – Jason Rezaian, novinar Washington Posta, te dni predstavlja svojo knjigo z naslovom Zapornik. V njej razpreda o 544 dneh, od tega je bilo 49 dni samice, ki jih je preživel v zloglasnem iranskem zaporu Evin. Ne ve, zakaj so ga kot dopisnika leta 2014 po tako hitrem postopku brez sleherne obtožbe, menda zaradi špijonaže, zaprli. Šele zdaj mu je postalo pravzaprav jasno, da je januarja 2016, potem ko so ga izpustili v pravem hollywoodskem slogu, svobodo ugledal kot del iransko-ameriške kupčije, vredne kar 400 milijonov dolarjev. ZDA so takrat pomilostile sedem iranskih zapornikov, Iran pa štiri ameriške. Na dan zamenjave zapornikov je Washington Teheranu v strogi tajnosti plačal še omenjeno odkupnino. Strogo zaupni podatek je razkril šele Donald Trump.

image
Marija je sedem mesecev živela v Iranu in si na vse možne načine prizadevala za izpustitev njenega sina. FOTO: Getty Images
V 42-letnem Jasonu se pretaka iranska kri po pokojnem očetu Taghiju in slovenska po mami Mariji. Prav njo si je po sagi, ki je nastala ob sinovi izpustitvi, zapomnila vsa Amerika.

Sedem mesecev pred izpustitvijo se je namreč preselila v Iran, da bi bila bližje sinu. S peticijami je na družabnih omrežjih ves čas pritiskala na obe vladi. V Iranu je bila tudi ob izmenjavi, zakuhala je pravo živčno vojno. Bila naj bi del dogovora, da sede na letalo ob svojem sinu, potem pa se je stvar, ki bi morala potekati ekspresno hitro, prelevila v 30-urno nategovanje.

Jason bi moral s preostalimi tremi zaporniki že na letalo, ko je Marija skrivnostno izginila. »Medtem so se Iranci ukvarjali s pravnimi vprašanji, kako bi jo zadržali v Iranu,« je pripovedoval Brett McGurk, glavni ameriški pogajalec pri reševanju. A ostal je neomajen in ves čas zahteval, da je Marija del dogovora. Kot je pozneje povedala, je padla v roke iranske revolucionarne garde.
Marija je prejela telefonski klic: »Počakaj na navodila!« Kmalu zatem je pristopil moški s kirurško masko na ustih. Pospremil jo je do srebrnega peugeota in jo odpeljal do ločenega diplomatskega terminala. Vzel ji je še telefon. Znašla se je v ogromni neogrevani dvorani z marmornatimi tlemi in portreti iranskih voditeljev na zidovih. »Bilo je kot v hladilnici,« se je spominjala. Prednjo so potisnili kebab, riž in pečene paradižnike.

image
Jason Rezaian je 544 dni preživel za zidovi zloglasnega zapora Evin.
Čeprav je iranski zunanji minister Mohammad Javad Zarif javno zatrjeval, da bo letalo z zaporniki odletelo, Mariji zlepa niso dovolili zapustiti države. Znašla se je v kotlu skrajno zapletene igre obeh držav. Jason je zaskrbljeno sporočil švicarskemu veleposlaniku, ki predstavlja ameriške interese v Iranu, da njegove mame še kar ni, Iranci pa so se diplomatu zlagali, češ da je že odšla. Več kot 12 ur pozneje so Marijo le premestili v toplejšo sobo. Ob njej so bili uradnica v črnem čadorju in 15 moških iz revolucionarne garde, vsi so imeli masko. »Nisem se bala, le malce neprijetno mi je bilo,« je opisovala Marija. Po 17 urah so ji vrnili telefon. Pojavilo se je sporočilo njenega sina: »Kje si?« Poklicala ga je in izvedela, da še niso vzleteli ter da je moral posredovati državni sekretar John Kerry, da je poklical Zarifa, ta pa naj bi mu obljubil, da bodo skupaj z njegovo mamo smeli vendarle zapustiti Iran.

Poslej je bila upokojena psihoterapevtka vseskozi tesno ob švicarskih diplomatih. Dobili so ukaz, naj jo imajo stalno na očeh. Ko pa je končno prišla nazaj na letališče, so jo Iranci spet pridržali. Njihova šahovska predstava, ki jim je prinesla 400 milijonov dolarjev in odpravo mnogih sankcij menda v višini 55 milijard dolarjev, se je končala šele po 30 urah, ko je letalo slednjič le poletelo proti Ženevi. »Spravili smo vas na svobodo! Nekega dne vam bom povedal celotno zgodbo zadnjih 30 ur,« je Jasonu in Mariji tedaj zaupal McGurk.

Družinska tragedija

image
Po žilah Jasona Rezaiana se pretekata iranska in slovenska kri. FOTO: ABC
Na pogumno Marijo, ki jo na oni strani luže kličejo Mary, bi bila zagotovo ponosni tudi njeni stari starši, Johan Gottlieb, ki je izhajal iz Mozirja, in Julija, rojena Radečanka. Johan, čigar starši so prišli v Slovenijo iz nemškega Essna, je bil zagotovo eden najvidnejših slovenskih pionirjev v Ameriki. Gottliebova mladost je potekala sicer med hmeljskimi nasadi, gimnazijo je obiskoval v Celju. Toda končati je ni mogel, saj je doma vladala huda revščina. Zato se je že kot mlad fant podal s trebuhom za kruhom v Ameriko. Ustavil se je v Chicagu. Z Julijo sta imela potem pet otrok. Mnogo let je imel v Chicagu cvetličarno, leta 1947 pa je kupil Novi Svet, ki ga je potem urejal in izdajal do leta 1955. Njegovo ime je povezano z rojstvom domala vseh slovenskih organizacij v Chicagu, vse do konca pa se je zavzemal za najtesnejše sodelovanje med staro- in novonaseljenimi Slovenci v Ameriki, »to je poroštvo bodočnosti ameriške Slovenije«!

To je bila tudi zadnja misel, ki jo je zapisal tik pred nenadno smrtjo, star je bil 78 let. Tragedija se je zgodila nekega vročega julijskega dne leta 1962, ko je bil na obisku v rodni Sloveniji. Umrl je v prometni nesreči pred Brezovico, ko je v družbi svoje hčerke Marije Breme potoval proti jadranski obali. Da bi se nekoč vrnil domov, je neprestano hrepenel. Želja se mu je naposled uresničila. Pokopan je doma, na pokopališču v Mozirju.

49 dni je Jason preživel v samici.

Zanimivo, da je bila ob svojem dedku tedaj njegova vnukinja, Jasonova pogumna mati Marija. Tako kot njena mama jo je tudi ona odnesla z le nekaj praskami. Obe Mariji, mati in hči, pa bosta tako kot njun Johan zapisani z zlatimi črkami v zgodovini Slovencev v Ameriki. Če je bila starejša Marija izjemno ugledna zdravnica, ki je poskrbela, da ima mesto Warrenwille v državi Illinois eno najmodernejših klinik, je bila njena hči pripravljena storiti vse za sina, ki je bil zaprt v Iranu. Še zlasti bo v spominu ostal njen javni apel, ki ga je že kmalu po sinovi aretaciji namenila ajatoli Aliju Hameneiju: »Nadvse spoštljivo, gospod, vas prosim, da osvobodite mojega sina Jasona Rezaiana. Že v kratkem bom prišla v Iran. Prosila bi vas, da bi si takrat vzeli čas, da bi sedli in razpravljali o Jasonovem primeru. Prosila bi vas tudi, da bi mi dovolili, da bi lahko srečala svojega sina.« Nakar je v tekoči perzijščini nadaljevala: »Jason ni samo moj ljubljeni sin, temveč je tudi vaš. Povejte, le katera mama bi svojega sina poslala po krivem v zapor? Spustite nam torej mojega in vašega sina!« 
Deli s prijatelji