Želi si nazaj med policiste

LJUBLJANA – »Od takrat, ko je mož doma razbil kuhinjo, je bil osem mesecev pri nas doma pekel. Skoraj vsakodnevno je prihajal domov pijan, mene je bilo strah, da bo kaj naredil, začel mlatiti mene. In strah, da ne bi kaj naredil otrokom.« Težke trenutke je na Specializiranem državnem tožilstvu, kot je spomnila državna pravobranilka, podoživljala žena nekdanjega člana elitne policijske specialne enote pri GPU Deana Marka Pretnarja. Ta je zaradi nasilja v družini in povzročitve hude telesne poškodbe življenjski sopotnici decembra 2017 že 21. januarja lani dokončno izgubil službo na policiji. Čez slaba dva meseca je bil po priznanju krivde še obsojen na leto in dva meseca pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo štirih let. Dejanja je sicer storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.



Pretnar, ki se s tožbo proti državi oziroma ministrstvu za notranje zadeve na vsak način želi vrniti v policijske vrste, četudi bi bil le receptor v Gotenici, pravi, da je bil več let v zelo hudi stiski. Trpel je za posttravmatskim stresnim sindromom, ki naj bi bil posledica dela pri policijskih specialcih in stresne enoletne mirovne misije na Kosovu. »Način dela in naloge, ki sem jih opravljal od leta 1992, so na meni puščali posledice, ki jih sam nisem znal pravilno sanirati,« je na ljubljanskem delovnem sodišču pojasnil Pretnar, ki je veljal za zelo dobrega policista. V njem se je tako kopičil strah, delno tudi preganjavica, imel je nočne more. Šlo je predvsem za »določene stvari in dogodke, v katerih je bilo moje življenje neposredno ogroženo in v katerih sem gledal najhujše možne posledice za druge«. Četudi bi lahko pomoč poiskal na policiji, se tamkajšnji psihologinji ni povsem zaupal, saj se je bal za službo.

Danes je drugačen človek

Po izreku pogojne obsodbe marca lani je moral, kot je določila ljubljanska okrožna sodnica Deja Kozjek, na zdravljenje zaradi zlorabe alkohola. »Največ mi je pomagalo zdravljenje na Poljanskem nasipu,« je nadaljeval Pretnar in dodal, da je bil tam en mesec. »Ničesar več se mi ni bilo treba bati. Službo sem izgubil. Dobil sem priložnost, ki so mi jo dali družina, žena, otroci, prijatelji in sosedje. Pa tudi gasilci, katerih član sem. Iz pripora sem jim poslal izstopno izjavo, a je niso sprejeli.« Razložil je še, da je alkohol zlorabljal, da bi lajšal psihične težave, in da ni šlo za klasično telesno odvisnost od alkohola. Je pa zanikal, da bi domov vsak dan prihajal pijan.



Prepričan je še, da si na policiji zasluži še eno priložnost, saj »sem drugačen človek, z drugimi pogledi na težave, ki sem jih imel«. Meni, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in da zato ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da bi mu lahko v policiji našli ustrezno delovno mesto. Temu pa nasprotuje državno odvetništvo. Da ne bi smel več opravljati dela policista, je še danes prepričan tudi takratni v. d. direktorja policije Simon Velički, ki je podpisal odpoved. »Objektivni znaki, ki jih je Dean očitno izvrševal toliko časa, so tako močno posegali v naše osnovno poslanstvo, da dela preprosto ne more nadaljevati,« je povedal in dodal, da odločitve ne bi spremenil, četudi bi vedel, da so bile v ozadju zdravstvene težave. In da imajo na policiji vzpostavljen dober sistem za pomoč policistom, ki se znajdejo v podobnih težavah, in da ti zaradi tega ne morejo izgubiti službe.