ZAHTEVA ODŠKODNINO

Ustreljeni policist Ljubo v tunelu smrti

Objavljeno 28. februar 2020 07.04 | Posodobljeno 28. februar 2020 07.04 | Piše: Boštjan Celec

Ljubo Patricij Krajnc o trenutkih groze v izolski bolnišnici. Še danes čuti posledice, od MNZ zahteva odškodnino.

S kolegom Zagorcem sta prejela medaljo za hrabrost. FOTO: MARKO FEIST
Hudo ranjenega izolskega policista Ljuba Patricija Krajnca so pred štirimi leti v izolski bolnišnici obiskali predsednik vlade Miro Cerar, notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, direktor policije Marjan Fank in še nekateri pomembneži tistih časov.
image
Gregoriča sta ustrelila, ko je poskušal odpeljati z bolnišničnega parkirišča. FOTO: MARKO FEIST

»Obljubljali so mi vse živo, pomoč, a zgodilo se ni nič,« je zagrenjeno dejal 50-letni oče treh otrok, ko je prvič spregovoril o tem, kako je doživel strelski pohod pobesnelega 70-letnega Darka Gregoriča v izolski bolnišnici in pred njo.
 

Videl luč na koncu tunela


Zgodilo se je 22. avgusta 2016 sredi popoldneva, ko je bil kot policist PP Izola v patrulji s sodelavcem Danijelom Zagorcem. Prejela sta klic z OKC, da je v izolski bolnišnici odjeknilo streljanje in da se je osumljenec na parkirišče pripeljal v srebrnem chevrolet aveu. Tedaj pa je bilo za dva človeka že prepozno.
image
Dr. Bustamante je bil prva žrtev pobesnelega 70-letnika iz Svetega Antona. FOTO: MAVRIC PIVK

Gregorič je prišel na okulistični pregled, bil je razburjen, nanj je naletel urolog Luis Guillermo Martinez Bustamante in ga poskušal pomiriti. Gregorič je izvlekel pištolo in ga hladnokrvno ustrelil. V vsesplošni paniki, ki je nastala, se je morilec s pištolo v roki pomikal proti izhodu in naletel na policista Iva Žnidarčiča, ki je v bolnišnico prišel po poškodbeni list za udeleženca neke prometne nesreče. Pomeril je tudi v njega in ga umoril.
Storilec je odšel do svojega avta in takrat sta na prizorišče prispela tudi Krajnc in Zagorac. Prvi je stopil do avta, tedaj pa so iz njega odjeknili streli. Gregorič je začel streljati v Krajnca, zadel ga je v levo roko in prsni koš, krogla mu je prestrelila pljuča. Z Zagorcem sta vrnila strele in 70-letnika ustrelila.
Tata, zakaj ne greva na igrišče?
Pol leta je bila na bolniškem tudi partnerica hudo ranjega izolskega policista. »Psihično sem bila namreč totalno na tleh. V bolnišnici je bil teden dni, potem pa tri mesece ni mogel skoraj nič. Pomoč je rabil pri umivanju, hranjenju, oblačenju, ni se mogel obrniti, sesti. Pri vsem sem mu morala pomagati, zaradi bolečin se je zbujal po desetkrat na noč,« se spominja Emili. »Pri njem še vedno nihata razpoloženje in psihično stanje. Mučijo ga vprašanja, kot kaj bi bilo, če bi bilo. Drugačen je kot prej, tudi najin odnos se je spremenil. Najbolj pa trpi otrok, ki so mu bila ob dogodku štiri leta. Spraševal ga je tata, zakaj ne greš z mano na igrišče, zakaj me kam ne pelješ?«


Prva misel, ki je prešinila Krajnca, je bila, »da verjetno odhajam s tega sveta«. Prepričan je bil, »da sem dobil kroglo v srce«, potem pa je začel izgubljati zavest, izgubil naj bi kar tri litre krvi. Imel je občutek, da se je v življenje vrnil z roba smrti: »Znašel sem se v tunelu, skozi njega sem se premikal s svetlobno hitrostjo, videl sem luč na koncu tunela.«
Po dveh dneh se je zavedel v bolnišnici. »Povedali so mi, kakšne poškodbe imam in da najverjetneje nikoli več ne bom mogel opravljati svojega poklica, ki sem ga tako rad 30 let,« je dejal med obravnavo v delovnem sodnem postopku, od delodajalca, ministrstva za notranje zadeve (MNZ), terja odškodnino.
 

Več medalj in priznanj


Še vedno je na bolniškem. »Dobil sem dve medalji policije za hrabrost (eno ravno zaradi intervencije pred izolsko bolnišnico, op. p.), bronasti ščit policije, priznanje za sodelovanje v osamosvojitveni vojni. In žalosten sem, da ne bom več mogel delati kot policist ali pa bom po štiri ure na dan tičal v kaki pisarni.«
Ko sem bil ustreljen, sta me obiskala predsednik vlade in ministrica ter obljubljala vse živo.


Spomini na trenutke groze, nadaljuje Krajnc, ga še vedno spremljajo. »Ponoči se zbujam in ostajam buden, razmišljam tudi o tistem najhujšem, smrti. Jemljem zdravila, vsake tri mesece imam kontrolni pregled pri psihiatru, pa je stanje nespremenjeno. Še vedno čutim tudi telesne bolečine, včasih imam občutek, da mi bo razneslo levo stran prsnega koša.«

Pred Gregoričevim divjanjem je bil športnik, je nadaljeval izpoved pred tričlanskim senatom ljubljanske delovne sodnice Gordane Skočič. »Tenis, ni ga več, bil sem dober tekač, zdaj ne morem niti hoditi, hitro se zadiham. Doma sem, odidem na kak krajši sprehod in na kavico.«

Na sodni deski je sicer zapisano, da od MNZ terja 79.333,43 evra odškodnine zaradi nesreče pri delu, na eni od prejšnjih obravnav pa je državna odvetnica Anamarija Zajc Kovačič z njim sklenila sodno poravnavo. Po tej se odvetniki države strinjajo, da mu pripada odškodnina zaradi slabše plače, odkar je na bolniški. Za nazaj mu bodo plačali 15.200 evrov razlike v plači ter 800 evrov dodatka za tujo nego in pomoč; dobival bo tudi 400 evrov na mesec, vse dokler se ne vrne na delovno mesto.
Njegov odvetnik Franci Matoz je nato spremenil odškodninski zahtevek: Krajnc zaradi premoženjske škode od MNZ zahteva še 1200 evrov (potni stroški in stroški zdraviliškega zdravljenja), zaradi nepremoženjske škode pa 59.000 evrov.
3 litre krvi je izgubil hudo ranjeni policist.


Po reakciji državne odvetnice pa se zdi, da se ta z zahtevano odškodnino ne strinja, namignila je namreč, da naj bi Krajnc marsikaj že dobil izplačano in da bi se lahko že vrnil na delovno mesto ali si poskušal najti drugo službo. Toda odločilo bo sodišče, vendar šele potem, ko glave staknejo člani komisije medicinske fakultete in izdelajo izvedensko mnenje o policistovih telesnih in duševnih bolečinah, pretrpljenem strahu in drugih posledicah dogodka. 




Deli s prijatelji