Uspešen družinski človek in – pedofil

Če je včasih veljalo, da so otroci doma varni in da nevarnost na njih preži zunaj, danes še zdaleč ni tako, saj je najbrž več nevarnosti na spletu, je bilo včeraj razumeti Roberta Tekavca, vodjo oddelka za mladoletniško kriminaliteto v upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi. Tekavec, ki se že dve desetletji ukvarja s preiskovanjem kaznivih dejanj, v katerih so žrtve otroci, namreč pozna pasti, ki na njih prežijo tudi v zavetju njihovega doma.

Starši ne poznajo pasti

Da se vseh pasti uporabe pametnih naprav ne zavedajo otroci, je razumljivo, žal pa se jih pogosto ne zavedajo niti njihovi starši, med katerimi je veliko takšnih, ki so odraščali brez računalnika in interneta, tega pa niso osvojili niti v svoji odrasli dobi. Tudi sami zato ne razumejo, da napredek sodobne tehnologije, ki omogoča vpogled v neomejeno število podatkov, neskončno možnosti zabave pa tudi učenja in komunikacije, ponuja tudi anonimnost, ki pride zelo prav storilcem kaznivih dejanj, tudi spolnim predatorjem.

Veliko je otrok, ki brez nadzora brskajo po spletu, govorijo z neznanci in uporabljajo razna omrežja ter aplikacije. Pogosto gre za aplikacije, ki jih starši ne uporabljajo, kot so tiktok, instagram, snapchat, viber, pa tudi razne online igre ter spletne klepetalnice in forumi in ne toliko facebook, čeprav tudi ta seveda ni imun proti zlorabam. Problem, predvsem za policijo, ki te ljudi poskuša odkriti, pa je tudi, ker storilci poznajo tehnologijo in znajo skriti svojo identiteto.

Nekateri otroci imajo pametne telefone in tablice že v predšolskem obdobju, kar ni problematično le z vidika odvisnosti, temveč lahko postanejo tudi žrtve kaznivega dejanja ali pa celo sami naredijo kakšno res neumno stvar. Tekavec pozna celo primere, ko so 6- ali 7-letniki brez nadzora dostopali do pornografskih strani, nato pa sami posneli tovrstne vsebine in jih objavili na spletu. Posledice so nepopravljive, saj je posnetke, ko so enkrat na spletu in jih nekdo prekopira, nemogoče izbrisati.

Žrtvi pihajo na dušo

Storilci, ki prežijo na žrtve, so praviloma zelo manipulativni. Predstavljajo se kot prijazni in razumevajoči, na videz lepi, ob tem pa žrtvi pihajo na dušo in denimo pohvalijo njeno telo, postavo. Pogovori se začnejo vrteti okoli spolnosti in naivne žrtve, večinoma deklice, pa tudi fantje, lahko že v nekaj dneh storilcu tako zaupajo, da mu pošljejo fotografije v perilu, sledijo lahko gole fotografije. Nemalokrat se zgodi, da storilec nato obrne ploščo in začne groziti ter izsiljevati, da bo fotografije objavil. Žrtve praviloma molčijo in se bojijo povedati staršem ali drugim, kaj se jim dogaja, v stiski pa lahko privolijo v osebno srečanje, kjer je možna fizična spolna zloraba.


Po Tekavčevih besedah je ključna vloga staršev, da otroka poučijo o nevarnosti in da z njim vzpostavijo zaupanje, da so o takšnih primerih obveščeni in preprečijo nadaljnjo zlorabo, če se že zgodi. »Vse se začne z vzgojo, pogovorom, zaupanjem in tudi nadzorom, sploh pri mlajših otrocih,« ob tem pravi Tekavec. Če majhnega otroka pustimo samega na spletu, je namreč tako, kot bi ga pustili samega na parkirišču med parkiranimi vozili, naj se igra. Če bo vozilo speljalo, ga lahko povozi ali pa tudi ne. In tudi na spletu je tako. Večini se ne bo zgodilo nič, kakšen pa bo postal žrtev pedofila.

In kdo so spolni predatorji? Večina ima predstavo, da gre za osamljene 50-letnike, ki živijo sami s svojimi materami, pa sploh ni tako. To so lahko uspešni, družinski ljudje, ki živijo dvojno življenje. In ko družina misli, da so v družbi prijateljev, so lahko v resnici 30 kilometrov od doma, kjer v avtu zlorabljajo 11-letnico.