ZA SLOVENIJO

Teritorialcem ne bodo vzeli ponosa

Objavljeno 15. december 2019 09.30 | Posodobljeno 15. december 2019 09.43 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Upokojeni polkovnik Mitja Teropšič je izdal knjigo Brežiški teritorialci. Posvečena je tudi padlemu Jerneju Molanu.

Ladislav Lipič FOTOgrafije: Tanja Jakše Gazvoda
»S to knjigo želim preprečiti poskuse nekaterih politikov, da teritorialcem vzamejo čast, ponos, dostojanstvo in vse, kar smo gradili dolga leta, ko se je ustvarjala Slovenska vojska. Teritorialna obramba danes doživlja podobno usodo kot pred sto leti Maistrovi borci, ki niso bili preveč zaželeni in všeč politikom v Ljubljani. Tudi teritorialci nismo. Pa naj omenim samo predsednika države, ki je lani na slovesnosti ob 50-letnici teritorialcev dejal, da mi, ki slavimo zgodovino teritorialne obrambe, razdvajamo slovenski narod,« je dejal Mitja Teropšič, polkovnik v pokoju, ki je pred dnevi izdal knjigo Brežiški teritorialci, ta bo po besedah Ladislava Lipiča, predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo, čez določen čas dobila znanstveno vrednost.
 

Grožnje z vojaškim sodiščem


Med drugim namreč prikazuje pot slovenske nacionalne vojske, ki je v 23 letih razvoja, med 1968. in 1991., prehodila pot od rezervne vojske in druge komponente oboroženih sil Jugoslavije, namenjene za primer vojne in ogrožanja slovenskega naroda od zunaj, do oborožene sile slovenskega naroda in državne vojske, ki je leta 1991 uspešno vojaško zavarovala plebiscitarno odločitev Slovencev o samostojnosti in neodvisnosti ter zmagala v vojni z Jugoslovansko ljudsko armado.
image
Knjigo sta izdali Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Brežice.

V letih 1990 in 1991 je morala teritorialna obramba v zelo kratkem času postati nacionalna vojska slovenskega naroda. Ob koncu leta 1991 je morala postati »državna« vojska z nalogami usposabljanja nabornikov, varovanja države in vseh drugih nalog, značilnih za vojsko. Po letu 1991 so potekale tudi priprave v primeru še drugega vdora jugoslovanske vojske v Slovenijo, in to nalogo je TO opravljala do leta 1995, ko se je preimenovala v Slovensko vojsko.

Teritorialna obramba torej ni bila nikoli ukinjena, kot želijo prikazati nekateri, prav tako ne držijo navedbe, da je bila razorožena, čeprav je bil 16. maja 1990 izdan ukaz o hranjenju orožja in streliva teritorialne obrambe v objektih Garnizije JLA Cerklje ob Krki. »Od takrat so morali najprej vsi pripadniki stalne sestave štaba TO in nato vse rezervne starešine in vojaki TO občine Brežice pozabiti na podano prisego takratni skupni državi Jugoslaviji in postati vojaki slovenskega naroda.

Odločitev teritorialcev v Brežicah o preprečitvi, da bi JLA odvzela orožje teritorialni obrambi občine in jo posledično razorožila, ni bila težka. Poznejši dogodki so potrdili, da je bila odločitev brez špekuliranja in preračunljivosti pravilna,« je med drugim zapisal Teropšič, ki je bil celo deležen groženj in zastrahovanj z vojaškim sodiščem in zapori v Nišu.
1995. se je TO preimenovala v Slovensko vojsko.


V septembru in začetku oktobra 1990 so orožje iz skladišča teritorialne obrambe v Brežicah odpeljali na kar 12 različnih tajnih lokacij, kjer je bilo do junija 1991, ko so ga prejele mobilizirane enote teritorialne obrambe občine, sicer pa je bila pripravljenost teritorialcev pomembna tudi leta 1990 v času političnih sprememb. Pripravljenost in usposobljenost teritorialne obrambe občine Brežice sta bili potrjeni v osamosvojitveni vojni leta 1991 z uspešnimi boji z enotami JLA v Brežicah, Posavju in na Dolenjskem.
 

Delovodja poveljnik, direktor pa vojak


Slovenski narod je s teritorialno obrambo, kot je zapisal Teropšič, znova dobil svojo vojsko, v spominu naroda pa bo teritorialna obramba ostala kot ena najuspešnejših organizacij v vsej njegovi zgodovini. Po njegovih besedah je bila teritorialna obramba posebna vojska, ker so bili v njej izbrani fantje in dekleta iz posamezne občine oziroma krajevnih skupnosti ter je bila v celoti rezervna, zanjo so bili značilni vojaško-civilni odnosi, kar je pomenilo na primer, da je bil poveljnik čete delovodja v nekem podjetju, njegov direktor pa je bil vojak v tej isti enoti. Teritorialno obrambo so krasili medsebojno zaupanje, tovariški odnosi in motiviranost.
 

Ustrelili so ga v Rigoncah


Knjiga je med drugim posvečena padlemu borcu Jerneju Molanu, ta je umrl 27. junija 1991 v Rigoncah, ko so teritorialci nameravali ustaviti oklepnike JLA, ki so prodirali proti Dobovi. Devetintridesetletnik je bil smrtno zadet s strelom mitraljeza iz oklepnega transporterja. »Jernej je še vedno boleča in odprta rana vseh nas, ki smo vodili teritorialno obrambo in poveljevali v občini ali Posavju. Občutek krivde, da je padel, je vsaj pri meni še vedno zelo prisoten in verjetno ne bo nikoli izginil,« je dejal Teropšič s tresočim se glasom pred nabito polno dvorano v Mestni hiši Brežice, kjer je predstavil knjigo.
Na ravni države spomin na te, ki so dali svoje življenje, počasi bledi.


Dogodka so se udeležile Molanove najbližje: sestra Stanislava, žena Olga in hčerka Jasmina. Stanislava je v knjigi čustveno zapisala spomine na svojega brata, svoj zapis za zaključila z besedami: »V Brežicah se ohranja spomin na Jerneja po zaslugi vseh dosedanjih županov, veteranov vojne za Slovenijo, vojašnice Slovenske vojske Cerklje ob Krki, ki nosi tudi njegovo ime, društev, katerih član je bil Jernej. Na ravni države pa spomin na te, ki so dali svoje življenje, počasi bledi. Niso toliko pomembni, pomembnejši je boj za to, kdo ima večje zasluge v vojni za Slovenijo, kdo je bil tisti pravi del teritorialne obrambe, in kdo ne. Jaz vem le eno, Jernej in vsi, ki so leta 1991 prijeli za orožje in šli branit meje Slovenije, so bili ta pravi na pravi strani.« 




Deli s prijatelji