PO TRAGIČNI NESREČI NA AVTOCESTI

Srce parajoče: »To nežno, malo bitje je prišlo v moj dom in sigurno bo nekaj časa tudi ostala«

Objavljeno 27. september 2020 07.07 | Posodobljeno 27. september 2020 08.22 | Piše: N. B.

Huda nesreča, v kateri je življenje izgubila deklica, je zaznamovala tudi operaterja, ki sprejema klice na 112.

Simbolična fotografija. FOTO: Ankele Špela
Petkova tragedija, ko je na primorski avtocesti ugasnilo življenje majhne deklice, bo za vedno zaznamovala družino ter delavce intervencijskih služb, ki so bili na kraju nesreče. Hudo trčenje pa je močno pretreslo tudi operaterja uprave za zaščito in reševanje, ki je sprejel klic na 112.

Kot je zapisal, dela nikdar ne nosi domov, ampak tokrat je bilo drugače. Svoje občutke je zlil v zapis na facebooku, ki je ganil mnoge.

»To je epilog današnje nesreče na AC in nekakšen žalosten zaključek mojega delovnega dne. Nikdar ampak res nikdar ne nosim delo domov ampak danes ni tako. Nešteto klicev, ki smo jih s sodelavci obdelali in katastrofalen popoldan. Dve prometni na AC Logatec - Vrhnika, avto na strehi v Medvodah, avto na strehi v Renkah, prevožena rdeča luč in trčenje s poškodbami v Domžalah in še nekaj drugih intervencij v kratkem času. Ampak Logatec ... tam je prišlo do hude nesreče, oživljajo otroka, mami ukleščena. Letijo reševalci iz Logatca z ene in reševalci iz Cerknice z druge strani. Letijo gasilci, policisti, delavci DARSa. Vsi želijo pomagati, urediti.

Kot nek nevidni duh, ki si z dodatnimi obvestili ustvarjam sliko dogodka gledam z vrha kako se reševalci, zdravnica, gasilci trudijo pri oživljanju male deklice, ki je komaj začela z življenjem.

Kaj še lahko storim. Gledam tehniko, opazujem, se jezim, ker sem nemočen in zaradi tehnike in zaradi trenutka neprevidnosti na hitri cesti. Kličejo sodelavci, pišejo na msg ... kako si, je vse ok ... tolažim sebe in njih, da sem ok ampak je vseeno ta deklica, to nežno malo bitje prišlo v moj dom in sigurno bo nekaj časa tudi ostala.

Uro vožnje imam do doma a kljub vsem veselim dogodkom v zadnjem času se nisem spomnil nobenega ... podzavestno sem gledal vso to moč tovornjakov na AC in se spraševal kateri je moj. Odmislim zadevo in na koncu že skoraj pred domom čez prehod za pešce gre najstnica, ki brez da pogleda levo in desno suvereno zakoraka in piše sporočila na mobitelu v počasnem koraku, da se ja ne bi zmotila.

No, kakorkoli deklica mala, počivaj v miru, mi vozniki pa opravimo vožnjo z odprtimi očmi, ker ... Nesreča nikoli ne počiva.«




Deli s prijatelji