Slovenski balonar šest ljudi peljal v smrt

LJUBLJANA – Organi pregona storilcev kaznivih dejanj se ne sprijaznijo s sodbo, po kateri zaradi smrti šestih ljudi ni bil obsojen pilot toplozračnega balona. »In dubio pro reo,« je namreč pred skoraj enim letom, po končanem maratonskem procesu proti balonarju Miru Kolencu, sporočila okrožna kazenska sodnica Sinja Božičnik in torej ravnala po načelu, da je treba obtoženca v dvomu oprostiti.

Tožilci so zdaj oprostilko napadli z vsemi topovi, v pritožbi pa od višjih sodnikov zahtevajo, naj jo razveljavijo in primer vrnejo v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču.
 

Že manjši balon mu je uhajal

Od tragedije je minilo sedem let, 23. avgusta 2012 nekaj minut pred sedmo uro zjutraj se je Kolenc z Brda z enim največjih toplozračnih balonov na svetu dvignil v višave. V košari je bilo na komercialnem poletu 32 ljudi. Pilot je pozneje vztrajal, da so bile vremenske napovedi dobre, med poletom pa je zagledal nenapovedane oblake ter se odločil za pristanek.

Ob Ižanski cesti je našel primeren prostor, opozoril potnike, naj imajo mehka kolena in naj ne zapuščajo košare, vendar ga niso ubogali. Ob prvem pristanku, ki ni bil sunkovit, so ljudje začeli zapuščati košaro, zato je dobil balon nov zagon, a je letel normalno, potem pa so udarili ob nekaj in pristali. Izbruhnil je požar, v njem so umrli trije člani družine, 11-letna Alja, oče Izidor Prevodnik in mati Bojana Groznik, ter Ema Zelko, pozneje v bolnišnici pa še njen mož Peter in Erika Ferlan. Še 11 ljudi je bilo hudo ranjenih.

Tožilci so ga preganjali z obtožbo, da je iz malomarnosti zagrešil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Prepričani so namreč bili, da se je Kolenc zavedal, da se lahko zaradi slabih vremenskih razmer, nespoštovanja pravil stroke in pravil pristajanja zgodi nesreča, a je lahkomiselno menil, da se to ne bo zgodilo. Že uro pred poletom naj bi bila za območje Ljubljane uradno napovedana možnost dopoldanskih neviht, ob vzletu pa že vidni nevihtni oblaki. Ob pristanku naj ne bi potegnil vrvi za zasilno pristajanje, prav tako ni ugasnil gorilca, ni zaprl dovoda goriva v cilindre.


Tudi nekateri slovenski balonarji so prst krivde usmerjali v Kolenca. Eden je videl njegov balon v zraku in bližajočo se nevihto ter si zamrmral »ta tepec pa gre letet«. Opozarjali so, da je imel Kolenc licenco za pilota le dobro leto in da ni imel veliko izkušenj za letenje, še posebno ne za letenje s tako velikim balonom, ko je bil odgovoren za varnost in življenje 31 potnikov. Ne glede na to, da je opravljal polete za denar, tistega jutra ne bi smel poleteti, saj je bilo napovedano slabo vreme, je dejal eden od njih. Še en balonar pa je pripomnil, da Kolenc v resnici pristajanja sploh ni obvladoval in da »mu je že manjši balon uhajal iz rok«.
 

O generalih po bitki

Ravno take izjave so na okrožnem sojenju razjezile njegovega odvetnika Borisa Grobelnika. Predlagal je postavitev tujega izvedenca balonarske stroke, »saj pri nas takih nimamo, imamo le ljubiteljske balonarje, ki pa so bili že v dosedanjih izjavah nepošteni do mojega klienta«.

In na sodniji se je pojavil izvedenec, Anglež Philip Dunnington. Vzroke za nesrečo je pripisal več dejavnikom: »Relativna neizkušenost pilota v neobičajnih razmerah, izbruh požara in nezadostni napotki potnikom.« Nadaljeval je, da niti sam kljub 40-letnim izkušnjam v takih razmerah in pri taki hitrosti (tudi do pet metrov na sekundo) še ni pristajal. »Ne morem reči stoodstotno, kako bi ukrepal.« Nevihta je bila po njegovem vidna med poletom, ne pa nujno ob vzletu. Glede izbruha požara na balonu in očitka Kolencu, da ni ugasnil gorilnika ob pristanku, je dejal, da lahko pilot ogenj ugasne šele, ko je povsem prepričan, da ga ne bo več potreboval, za recimo prelet ovire. O tem, katero vrvico je Kolenc potegnil ob pristanku oziroma je ni, pa je izvedenec menil, da v teh okoliščinah to za nastanek nesreče ni bilo bistveno.


In čeprav je tožilka Nikolaja Hožič za obtoženca predlagala kazen osem let zapora, ga je torej sodnica v dvomu oprostila, izjave balonarjev o Kolenčevih domnevnih napakah pokomentirala, da niso imeli vseh podatkov iz spisa in celotne slike dogajanja, ter jim sporočila: »Po bitki je lahko vsak general.«

V pritožbi pa ji Hožičeva sporoča, da v njeno nepristranskost ne verjame več, saj je po njenem zmotno ugotovila dejansko stanje, zato poleg razveljavitve sodbe v vnovičnem sojenju pričakuje, da bo Kolencu sodil drug kazenski sodnik, ne pa Božičnikova. In kajpak vztraja, da je kronska priča obrambe Dunnington ni niti najmanj prepričala. O Kolencu pa: v preiskavi se sploh ni zagovarjal, dejal je le, da dogodek obžaluje, na glavni obravnavi pa »ni govoril resnice in je zagovor prilagajal zbranim dokazom«.


Odgovor obrambe je priporočilo višji sodni instanci, naj tožilsko pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Ni še znano, kdaj se bo na to temo sestal pritožbeni senat.