Ravnateljica obupana: otroci na osnovni šoli kadijo, urinirajo po vogalih in uničujejo

LOGATEC – Nameščene videonadzorne kamere, večkratna opozorila hišnika, varnostnika pa tudi vseh tistih drugih odraslih, ki jim je mar za šolsko lastnino, najstnikov, v večini primerov v starosti med 16 in 18 leti, prav nič ne ustavijo. Celo več. Ob prvih opozorilih postanejo še bolj predrzni in se očitno s še večjim zanosom lotijo uničevanja šolske lastnine. Vse to med letošnjimi, sicer iztekajočimi se poletnimi počitnicami, opaža ravnateljica Osnovne šole 8 talcev Logatec Karmen Cunder. »Kakšne so njihove reakcije na opozorila varnostnika? Posmehovanje, ignoriranje, neupoštevanje opozoril, vse to jim je zelo domače,« je zapisala v svojem pismu staršem otrok, ki obiskujejo tamkajšnjo osnovno šolo.


Seznam uničenih stvari, za popravilo katerih so morali na šoli, kot nam pojasni Cundrova, samo v letošnjem poletju odšteti že 5000 evrov (če ne bi veliko stvari popravil hišnik sam, bi bil znesek še precej višji), je zares velik, od razbitih vratc elektroomarice glavnega števca, pretrgane zaščitne pločevine strelovoda, odtrgane in uničene odtočne cevi pri podhodu med šolo in vrtcem do politega motornega olja, ukradenega med obnovo bližnje cerkve, s sadjem popackanega okna v pritličju šole, uničene obloge betonske klopi ter uničevanja rož, drevja in vsega, kar je zelenega. Da seveda o številnih grafitih, tudi tistih s kljukastimi križi, ne govorimo.

Ponoči še razgrajajo

Cundrova doda, da mladina kar leži pred vhodom v šolo, za seboj puščajo cigaretne ogorke in se nikakor ne zmenijo za nikogar. Grafite pa premeteno rišejo na tistih delih stavbe, ki ni pokrita z varnostnimi kamerami. Če jih že kdo opozori, da delajo narobe, znajo zabrusiti nazaj, da gre za javno površino. Ravnateljica se tako spomni pripovedovanja enega od staršev, ki je zalotil mladino pri uničevanju šolske lastnine. V roke je samo vzel telefon in jih opozoril, da jih bo posnel, če ne bodo nehali uničevati. A najstniki se tega niso ustrašili, ampak so mu nazaj odgovorili, da jih ne sme snemati. Ko jih je nato opozoril, da je tudi uničevanje tuje lastnine prepovedano, pa so le odnehali. Policija ne more narediti ničesar, saj se otroci do njihovega prihoda že razbežijo.

»Zavedamo se, da je dvorišče javna površina in se na njej lahko zbira kdor koli. Ali to pomeni, da lahko počne kar koli? Lahko uničuje, maže, posluša glasno glasbo? Je res treba šolo ograditi? Ni nobene druge možnosti, recimo pogovor doma, postavitev meja, določitev pravil obnašanja v javnosti? Je vašim/našim mladim res vse dovoljeno? Jim vse pripada?« je staršem v zapisu sporočila Cundrova. Pismo je hitro zakrožilo po družabnih omrežjih in, kot pravi sogovornica, se je nato uničevanje skoraj zaustavilo. Mladina se okoli šole zadržuje tudi ponoči in razgraja ter tako moti mir bližnjih stanovalcev.

Življenje mora biti Gardaland

Četudi bo šoli na pomoč priskočila še občina, ravnateljica meni, da bodo v tem primeru morali svoj del naloge opraviti starši. »Mi otrok ne moremo vzgajati, če nimamo podpore doma,« še pravi. Da se tovrstna dejanja enkrat za vselej končajo, je vse zainteresirane 5. septembra povabila na okroglo mizo v jedilnico osnovne šole. »Vabljeni vsi, ki bi nam lahko z nasveti pomagali rešiti nastalo situacijo oziroma zmanjšati uničevanje v okolici šole,« je še sporočila.



»Edina stvar, ki v takem primeru pomaga, je prijava na policijo. Ko se enkrat v zadevo vključi center za socialno delo, ko morajo starši začeti hoditi po sodiščih, ti šele takrat rečejo, da je tega dovolj,« pa na splošno o vsem skupaj za Novice pravi specialni pedagog Marko Juhant. Razloži nam, da se predvsem med šolskimi počitnicami otroci začnejo dolgočasiti. Če imajo tako med letom številne šolske in obšolske dejavnosti, imajo poleti kar naenkrat veliko časa in ne vedo, kaj z njim. »Prepričani so, da mora biti življenje Gardaland, da mora biti ves čas zabava. Če je ni, jo je treba pa narediti,« razloži Juhant in nadaljuje, kako potem iščejo neko vznemirjenje oziroma adrenalin. Ob uničevanju tuje lastnine jih poganja misel na to, »ali nas bodo dobili«. Problem je tudi v tem, da otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, ko pride do dolžnosti, se za te preprosto ne zmenijo.