Posneli so jo, ko je polsestri zažgala hlev

Do odgovora, ali in kaj je narobe z Marto Berce iz Podšentjurja pri Litiji, da se je z vžigalicami spravila na polsestrin hlev, se je ljubljanski okrožni kazenski sodnik Martin Jančar prebil z ugotovitvami psihiatra dr. Jožeta Jakopiča. Ta mu je razkril, da ima 47-letna ženska popolnoma resno psihično motnjo, ki se ji reče piromanija. Čuti torej potrebo po požiganju, sploh ko se znajde v stanju notranje napetosti, ki jo še podžge uživanje alkohola – tega pa se Bercetova naj ne bi ravno branila.

Sprošča jo požiganje in naravnost uživa ob gledanju ognja, ki ga je zanetila sama. A če je neozdravljiva piromanka, saj specifične terapije za to motnjo ni, v svetu kazenske zakonodaje še zdaleč ni neprištevna, ji je ob koncu procesa sporočil Jančar, v dejanju pod obtožbo je bila celo popolnoma prištevna. Zavedala se je, kaj bo storila, hotela je videti ogenj, naklepno ga je podtaknila. Odločitev o tem, ali bo obveljala prvostopenjska obsodba na leto in osem mesecev zapora zaradi namernega požiga, pa je zdaj na plečih višjih sodnikov.
 

Kam pa pridemo, če nas snemajo?

Jasno je bilo, da se nad podedovano kmetijo njene polsestre Vide Tomšič niso spravili zli duhovi, ampak človek, ki je nagajal že nekaj časa, nekdo je namreč iz hleva spuščal krave in se tam nevarno igral z ognjem. Litijskim policistom pa seveda ni padlo niti na misel, da bi se okrog Vidinega imetja šli vaške straže, zato so ji svetovali, naj si pač omisli nadzorne kamere in poskuša z njimi odkriti vsiljivca. Ubogala jih je, kar se je kmalu izkazalo za zadetek v polno.

Kdo ve, ali je žensko 3. novembra 2019 ob pol dveh popoldne znova gnala želja po gledanju ognja ali pa jo je popadla kaka sveta jeza na polsestro, ki je podedovala očetovo kmetijo. Njegova volja je namreč bila jasna; če Marta do 40. leta starosti ne povije otroka, gre njegova zapuščina Vidi, ki je mati. Sklenili pa so notarski dogovor, da Bercetova lahko na domačiji živi do smrti in da je živina na kmetiji njena, pa tudi ves pridelek. Tomšičeva sicer z družino živi v bližini.


Zatulile so gasilske sirene, policisti pa so si posnetke kamer ogledali in videli, kako se hlevu pred izbruhom požara približuje ženska v »specifični opravi«, do njega je namreč prišla ob pomoči bele bergle. Bercetova se je znašla v priporu in kmalu tudi na zatožni klopi. Krivde ni priznala, taktika njenega odvetnika Petra Kobentarja pa je od vsega začetka krenila v smeri retoričnega vprašanja: »Kam bomo pa prišli, če nas bodo na vsakem koraku nelegalno spremljale kamere, ne da bi bili nanje opozorjeni?«

Tako kot smo denimo na bencinskih servisih, kjer nas opozorilne table posvarijo, da nas snemajo z vseh koncev, zato se ne izplača natankati in se odpeljati, ne da bi plačali. Tomšičeva in njen sin Tone, ki sta jih okrog kmetije namestila, pa prisotnosti kamer nikjer nista posebej označila, prav tako Bercetovi tega nista povedala. To pa bi po prepričanju odvetnika še kako morala storiti, saj so snemale z javnega kraja.


A Bercetovo so kljub njegovemu negodovanju, da sodeč po tem primeru naše sodstvo od srednjega veka ni kaj dosti napredovalo, spoznali za krivo. »Slika pove več kot 1000 besed,« je posnetke pokomentiral sodnik Jančar in pripomnil, da se je tehtnica pravice med njeno zasebnostjo ter polsestrino pravico do varovanja premoženja in življenja odločno nagnila v prid požganke. »Obtožena je kriva, da je požgala zgornji del hleva tako, da je goreč predmet postavila med dve bali sena, nato pa se je ogenj razširil na ostrešje (zgorel je zgornji del hleva do betonske plošče, op. a.). S tem je storila kaznivo dejanje požiga ter se ji izreče kazen leto dni in osem mesecev zapora.«


Večji del te kazni, kar 15 mesecev, pa je že odslužila v priporu, in čeprav bo kmalu na prostosti, se je njen zagovornik vseeno pritožil na višje sodišče. V pritožbi je vztrajal, da glede na nezakonito in neustavno snemanje dokazov proti njegovi klientki sploh ni, zato jo je treba oprostiti. »Zakonodaja ne sme biti kršena, tudi če se čuva lastnina.«