PO PETIH LETIH

Po satanističnem umoru že na prostosti

Objavljeno 22. oktober 2020 21.00 | Posodobljeno 22. oktober 2020 21.00 | Piše: Tina Horvat

Uršula Lonka Prešeren je Ino Henigman zabodla neprištevna. Po štirih letih in pol zdravljenja so jo pred kratkim izpustili.

Uršula Lonka Prešeren se zdaj zdravi na prostosti. FOTO: Boštjan Fon
Mirno vasico pod Kriško goro je pred natanko petimi leti pretresel grozljiv zločin, kakršnih v teh krajih ne pomnijo. V nekdanji hiši nun je 18. oktobra 2015 umrla 54-letna Ina Henigman, nekdanja žena bivšega pravosodnega ministra Senka Pličaniča. S škarjami jo je devetkrat zabodla njena stanodajalka, takrat 40-letna Uršula Lonka Prešeren, umor pa je imel vse značilnosti satanizma in črne magije. Že tako huda tragedija je bila še bolj grozljiva, ker je bil krvavemu dogodku priča storilkin sedemletni sin.

A ni minilo niti pet let, ko je storilka že na prostosti. Psihiatri so jo namreč razglasili za neprištevno ob dejanju, kar pomeni, da za zločin ni kriva in ne odgovarja kazensko. Okrožno sodišče v Kranju ji je marca 2016 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v psihiatrični ustanovi na Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor. To lahko traja največ pet let, sodišče pa vsake pol leta preveri, ali je treba ukrep podaljšati. Sodišče je doslej ukrep vedno podaljšalo, 4. septembra pa ga je spremenilo v ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. »Obdolžena Uršula Lonka ​Prešeren se ne nahaja več v zdravstvenem zavodu. Ukrep je postal pravnomočen 23. aprila 2016, torej lahko traja pet let do 23. aprila 2021, ko se bo ponovno odločalo, ali je obvezno psihiatrično zdravljenje še potrebno,« nam je sporočila predsednica Okrožnega sodišča Kranj Janja Roblek.
image
FON BOšTJAN Uršula Lonka Prešeren se zdaj zdravi na prostosti. FOTO: Boštjan Fon

Ležala med svečami

Na tisto nedeljsko jutro, ko sta okrvavljena Uršula Lonka Prešeren in njen sin prišla k sosedom povprašat, ali imajo kaj velikih vreč za smeti, ker da se morata znebiti neke ženske in jo odpeljati na odpad, so preiskovalci naleteli na grozljiv prizor – v kuhinji je v luži krvi in s prerezanim grlom ležala Henigmanova, okoli nje naj bi bile v krogu prižgane svečke in potresena sol. Po nekaterih govoricah naj bi bila celo privezana na križ. Za žrtev je bil usoden tri centimetre globok vbod v grlo. Po ogledu je eden od preiskovalcev na kratko dejal: »Marsikaj sem že videl, ampak tole je pa po mojem mnenju najhujše, kar sem moral opraviti.«
Takoj po umoru se je po vasi razvedelo, da so se v hiši groze že večkrat dogajale nenavadne reči in da je šlo pravzaprav za obredni –​ satanistični umor. Pri Lonka Prešernovi so se, kot so nam povedali bližnji sosedje, srečevali »čudni ljudje, ki so prižigali sveče in se šli črno magijo, šamanske obrede, izganjanje urokov in regresijo. Včasih so objemali drevesa in recitirali nenavadne verze. Ženski sta se šli že večkrat izganjanje hudiča, a tistega dne je Prešernovo tako obsedel, da se ji je med špikanjem z noži in škarjami čisto zmešalo.«

Sprta s sosedi

Bližnji sosedje Lonka Prešernove nimajo v najlepšem spominu tudi zaradi tega, ker se je rada prepirala z njimi, najhuje pa je bilo, da so jo velikokrat videli, da ni najlepše ravnala s svojim otrokom. Sredi zime so ga videvali napol golega na dvorišču, večkrat ga je tudi natepla. Sosedje so njeno ravnanje večkrat prijavili na policiji in obvestili center za socialno delo.
Slabo je ravnala tudi s svojimi živalmi, na dvorišču je namreč imela konja, koze, svinje, goske in kure, a so bile precej zanemarjene. Mimoidočim, ki so radi postali ob ograji in opazovali živali, je govorila, da bo nekoč imela živalski vrt, takšen za plačilo.

Takrat sedemletnega fantka, ki je ob svoji materi doživel tako hudo travmo, so takoj po zločinu umaknili v rejniško družino. Ni pa še znano, kaj bo z njim po prenehanju obveznega ukrepa zdravljenja njegove mame. Na Centru za socialno delo Gorenjska, enota Tržič, nam povedo, da ni nujno, da se otrok po zdravljenju vrne k materi, ampak sodišče odloči, ali bo ukrep rejništva podaljšalo ali spremenilo. Zaradi varovanja osebnih podatkov nam več niso mogli povedati.

Zločin v sveti vasi
Zanimiva je tudi simbolika kraja, kjer se je vse skupaj dogajalo. Vasica Križe se je namreč sprva imenovala Sveti Križ, po prvem križu, ki so ga tamkaj postavili kristjani, ko so prišli čez Karavanke v te kraje. Ulica zločina nosi ime cerkvenega skladatelja Ignacija Hladnika, hiša zločina pa je bila nekoč sveta hiša, saj so jo v 70. letih prejšnjega stoletja kupile nune in imele v njej šolo ter kapelico, kamor so vaščani hodili k maši.

Zakleta hiša očiščena zla

Čeprav od tragedije mineva že pet let, se domačinom še vedno naježi koža, ko gredo mimo hiše groze. Ta je namreč dolgo veljala za zakleto in govorilo se je o čudnem dogajanju v njej tudi po umoru: premikali naj bi se predmeti, v zraku lebdeli noži in večkrat naj bi se, ko je bila popolnoma prazna, slišal ropot. A kot nam je povedal eden od njih, je bila hiša kmalu po umoru očiščena zla s posebnim obredom, ki ga je opravil katoliški zdravilec – hipnotizer.

Kljub temu so predvsem bližnji sosedje trepetali, da bi se po petih letih zdravljenja v zavodu storilka vrnila. A to se zagotovo ne bo zgodilo, saj je bila njena hiša lani prodana, v njej pa sta nova lastnika, solastnika uspešnega tržiškega podjetja Semago, kot smo že poročali lani, uredila stanovanja za sezonske delavce tržiških in okoliških gradbenih podjetij.

Uršule Lonka Prešeren torej prav nič več ne veže na ta kraj nesrečnega imena. Še lani je imela tukaj prijavljeno stalno bivališče, zdaj pa je, kot smo neuradno izvedeli, njena mama prodala svojo hišo v okolici Ljubljane in kupila manjšo kmetijo na Goričkem, da bi bila bližje hčeri. Mama naj bi bila edina, ki še ima stike z njo, vsi drugi naj bi jih prekinili.

»Tukaj ni več ničesar zlega, satan je v Križah končno premagan,« nam še z velikim olajšanjem pove domačin in se veseli, da je nekdanja hiša groze znova zaživela.
5
let bo jutri minilo od umora.




Deli s prijatelji