PRED 27 LETI
Milana je dekle čakalo zaman, skrivnostno je izginil
Milana Češnjevarja je 17. septembra 1992 dekle čakalo zaman. Tako svojci kot policija so prepričani, da je bil umorjen.
Odpri galerijo
Milan Češnjevar
LJUBLJANA – Pred tremi leti je vzniknilo upanje, da bo preiskovalcem nepojasnjenih zločinov z novimi informacijami, ki so jih pridobili, morda uspelo narediti korak naprej. Po novih spoznanjih so se lotili analize desetletja starega primera in slišati je bilo celo optimistično napoved, da je nova preiskava v intenzivni fazi ter da se odkrivajo podatki, ki bi pripeljali do mladeničevega trupla.
Medtem je upanje na uspešno razkritje že splahnelo, kajti domnevno intenzivna preiskava se je nekje zataknila; verjetno zaradi upokojitve preiskovalca, ki je imel primer tako rekoč v malem prstu. Ni znano, s kakšno vnemo se je zaprašenega primera lotil njegov morebitni naslednik, pravzaprav sploh ne vemo, ali je prej omenjena nova preiskava še aktualna.
Dvajsetletni Milan Češnjevar je živel s starši v Polju pri Ljubljani. Izginil je, kot bi se udrl v zemljo. Upanje, da je še živ, je dolgo tlelo, zdaj si že dolgo komajda še kdo upa pomisliti na to. Noč pred skrivnostnim izginotjem je Milan preživel z dekletom, zjutraj sta se še slišala, na večerni zmenek pa ni prišel. Zaskrbljeni starši so na začetku odkrito namigovali, koga sumijo za sinovo izginotje, vendar je bila policija pri iskanju otipljivejših dokazov neuspešna.
Lotili so se poizvedovanja za Milanom. Po izginotju so sicer zakrožile številne zgodbe o njegovi usodi, vmes tudi prave srhljivke. Njegova mati je ves čas trdila, da zanesljivo obstajajo ljudje, ki vedo, kaj se je zgodilo usodnega septembra 1992. »Glede na to, da smo bili v minulih letih deležni tudi groženj, kadar koli smo spregovorili o sinovem izginotju, smo pričakovali, da bodo kriminalisti vendarle ukrepali in vsaj preverjali, kdo stoji za tem,« je pred leti povedala nesrečna mati. »Ni namreč skrivnost, kdo nam je grozil,« je dodala.
Dejstvo je, da preiskovalci že vseskozi razpolagajo z imeni nekaj možnih osumljencev, a dlje od tega se niso dokopali. Tudi dve anonimni pismi, ki sta po štirih letih prispeli na policijo, nista pomagali pri iskanju odgovora o fantovi usodi. V prvem je neznanec na dolgo opisal, kaj naj bi se zgodilo s pogrešanim. Dodal je celo načrt, kje naj bi bilo zakopano njegovo truplo.
Po nekaj mesecih je sledilo novo pismo. Neznanec je še nekoliko podrobneje narisal in opisal, kje naj iščejo truplo. Zdelo se je, da imajo v rokah vročo sled, kajti opis poti, po kateri naj bi storilci v prikolici pripeljali Milanovo truplo in ga zakopali, se je v nekaj podrobnostih iz pisma ujemal tudi na terenu. Preiskovalci so pridobili sodno odredbo in se odpravili na kraj v okolici Ljubljane in prekopavali zemljo, toda zaradi le preveč pomanjkljivih podatkov je njihovo delo potekalo bolj na slepo. So bila pisma poskus zavajanja ali je anonimnež res vedel, kje je Milanov grob?
Upanje, da bo izginotje kdaj pojasnjeno, je bilo vse manjše. Pa vendar še vedno obstaja. Mnogi so se spraševali, ali je policija zadovoljivo opravila svoje delo. Ulica namreč veliko ve, kdor prisluhne govoricam, ki občasno oživijo pripovedi o Milanovi usodi, pomisli, da primer vendarle ni nerešljiv. Tudi do nas je prišel glas od ljudi, ki so Milana poznali, in s precejšnjim strahom so omenjali imena oseb, ki naj bi tičale za izginotjem. In ne verjamejo, da je bilo v preiskavo vloženega dovolj truda za razkritje skrivnosti.
Češnjevar je bil izučeni klepar. Družina je bila tesno povezana in v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov, si je Milan nabavil pager, da je bil vedno dosegljiv. Med zadnjim pogovorom z materjo ni bilo opaziti, da je kar koli narobe. Šele pozneje so postali pozorni na podatek, da je bil tistega dne dogovorjen z znancem, ki naj bi Milanu dolgoval nekaj denarja.
Milan je namreč prodal osebno vozilo, nato pa se z mopedom odpeljal na srečanje. Z znancem sta se dobila v Polju, od tam pa se je Milan odpeljal do dekleta pri Bizoviku. Od tam sta se skupaj odpravila v Polje – spremljala ga je na kolesu –, okoli tretje ali četrte ure zjutraj se je vrnila domov, zjutraj je Milana po telefonu zbudila. Takrat je zadnjikrat slišala njegov glas. Od tedaj ni bil več dosegljiv.
Štiri dni zatem je mati na policiji prijavila, da pogreša sina. Še nekaj dni je minilo, preden so bili o tem obveščeni kriminalisti. Okoliščine izginotja so kazale na sumljiv primer.
Kriminalisti so preverjali v vse smeri. Tudi o Milanovih znancih in prijateljih, ki so se včasih zbirali pri njem doma. Milan naj bi padel v sumljivo družbo, ki naj bi se ukvarjala z zavarovalniškimi goljufijami. Tudi če ni bil udeležen pri nečednih poslih, naj bi vsaj nekaj vedel o tem. Ni bila skrivnost, da mu je bil znanec, s katerim je imel srečanje v Polju, dolžan nekaj denarja. In bil je eden zadnjih, ki so videli fanta živega. Mati je pozneje omenjala, da je imel sin neporavnane račune s to osebo, temu pa so sledile telefonske grožnje družini Češnjevar. Menili so, da zato, ker so sinove dolžnike povezovali z njegovim izginotjem.
Na pot, s katere se ni vrnil, se je Milan od doma odpravil z denarjem, vzel je tudi osebno izkaznico in vozniško dovoljenje. Tistega dne naj bi si v Črnučah ogledal avto, ki ga je nameraval kupiti. Do tja ni nikoli prišel.
Približno v času, ko so na policijo prispela anonimna pisma, so se znova pojavile govorice, da neki mladenič, doma z območja Polja pri Ljubljani, v vinjenem stanju včasih spregovori o Milanovem umoru.
Govoril naj bi, da bo nekoč materi pokazal, »kje ležijo Milanove kosti«. Še pomembna podrobnost – kraj, ki ga je omenjal, se je dokaj ujemal z lokacijo v pismih policiji. Morda je bil prav on pisec anonimk, mogoče ve nekaj, kar ga preganja in mu ne da miru. Ni znano, ali je kdo preverjal.
Kot rečeno so pred nekaj leti znova odprli primer Češnjevar. Policija je pridobila nove izjave, nekateri so začeli govoriti, da nekaj vedo o pogrešanem fantu. Kot da bi nekoga zapekla vest. »Začele so se pojavljati določene informacije od določenih oseb, konkretno, da vedo, da je bil Milan umorjen,« smo izvedeli na policiji pred tremi leti.
A po tako dolgem času je težko priti do materialnih dokazov, zato so preiskavo obrnili na glavo – odločili so se, da z nadaljnjim zbiranjem obvestil poskušajo najprej najti truplo. Toda kot rečeno, zadnji preiskovalec, dobro seznanjen s primerom, z bogatimi izkušnjami in znanjem, se je upokojil in ni znano, ali kdo nadaljuje njegovo delo.
Preiskava je zastala. FOTO: Roman Šipić
Medtem je upanje na uspešno razkritje že splahnelo, kajti domnevno intenzivna preiskava se je nekje zataknila; verjetno zaradi upokojitve preiskovalca, ki je imel primer tako rekoč v malem prstu. Ni znano, s kakšno vnemo se je zaprašenega primera lotil njegov morebitni naslednik, pravzaprav sploh ne vemo, ali je prej omenjena nova preiskava še aktualna.
Kot bi se udrl v zemljo
Dvajsetletni Milan Češnjevar je živel s starši v Polju pri Ljubljani. Izginil je, kot bi se udrl v zemljo. Upanje, da je še živ, je dolgo tlelo, zdaj si že dolgo komajda še kdo upa pomisliti na to. Noč pred skrivnostnim izginotjem je Milan preživel z dekletom, zjutraj sta se še slišala, na večerni zmenek pa ni prišel. Zaskrbljeni starši so na začetku odkrito namigovali, koga sumijo za sinovo izginotje, vendar je bila policija pri iskanju otipljivejših dokazov neuspešna.
Lotili so se poizvedovanja za Milanom. Po izginotju so sicer zakrožile številne zgodbe o njegovi usodi, vmes tudi prave srhljivke. Njegova mati je ves čas trdila, da zanesljivo obstajajo ljudje, ki vedo, kaj se je zgodilo usodnega septembra 1992. »Glede na to, da smo bili v minulih letih deležni tudi groženj, kadar koli smo spregovorili o sinovem izginotju, smo pričakovali, da bodo kriminalisti vendarle ukrepali in vsaj preverjali, kdo stoji za tem,« je pred leti povedala nesrečna mati. »Ni namreč skrivnost, kdo nam je grozil,« je dodala.
Dejstvo je, da preiskovalci že vseskozi razpolagajo z imeni nekaj možnih osumljencev, a dlje od tega se niso dokopali. Tudi dve anonimni pismi, ki sta po štirih letih prispeli na policijo, nista pomagali pri iskanju odgovora o fantovi usodi. V prvem je neznanec na dolgo opisal, kaj naj bi se zgodilo s pogrešanim. Dodal je celo načrt, kje naj bi bilo zakopano njegovo truplo.
Po nekaj mesecih je sledilo novo pismo. Neznanec je še nekoliko podrobneje narisal in opisal, kje naj iščejo truplo. Zdelo se je, da imajo v rokah vročo sled, kajti opis poti, po kateri naj bi storilci v prikolici pripeljali Milanovo truplo in ga zakopali, se je v nekaj podrobnostih iz pisma ujemal tudi na terenu. Preiskovalci so pridobili sodno odredbo in se odpravili na kraj v okolici Ljubljane in prekopavali zemljo, toda zaradi le preveč pomanjkljivih podatkov je njihovo delo potekalo bolj na slepo. So bila pisma poskus zavajanja ali je anonimnež res vedel, kje je Milanov grob?
Upanje, da bo izginotje kdaj pojasnjeno, je bilo vse manjše. Pa vendar še vedno obstaja. Mnogi so se spraševali, ali je policija zadovoljivo opravila svoje delo. Ulica namreč veliko ve, kdor prisluhne govoricam, ki občasno oživijo pripovedi o Milanovi usodi, pomisli, da primer vendarle ni nerešljiv. Tudi do nas je prišel glas od ljudi, ki so Milana poznali, in s precejšnjim strahom so omenjali imena oseb, ki naj bi tičale za izginotjem. In ne verjamejo, da je bilo v preiskavo vloženega dovolj truda za razkritje skrivnosti.
Srečanje z znancem
Češnjevar je bil izučeni klepar. Družina je bila tesno povezana in v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov, si je Milan nabavil pager, da je bil vedno dosegljiv. Med zadnjim pogovorom z materjo ni bilo opaziti, da je kar koli narobe. Šele pozneje so postali pozorni na podatek, da je bil tistega dne dogovorjen z znancem, ki naj bi Milanu dolgoval nekaj denarja.
Milan je namreč prodal osebno vozilo, nato pa se z mopedom odpeljal na srečanje. Z znancem sta se dobila v Polju, od tam pa se je Milan odpeljal do dekleta pri Bizoviku. Od tam sta se skupaj odpravila v Polje – spremljala ga je na kolesu –, okoli tretje ali četrte ure zjutraj se je vrnila domov, zjutraj je Milana po telefonu zbudila. Takrat je zadnjikrat slišala njegov glas. Od tedaj ni bil več dosegljiv.
Štiri dni zatem je mati na policiji prijavila, da pogreša sina. Še nekaj dni je minilo, preden so bili o tem obveščeni kriminalisti. Okoliščine izginotja so kazale na sumljiv primer.
Kriminalisti so preverjali v vse smeri. Tudi o Milanovih znancih in prijateljih, ki so se včasih zbirali pri njem doma. Milan naj bi padel v sumljivo družbo, ki naj bi se ukvarjala z zavarovalniškimi goljufijami. Tudi če ni bil udeležen pri nečednih poslih, naj bi vsaj nekaj vedel o tem. Ni bila skrivnost, da mu je bil znanec, s katerim je imel srečanje v Polju, dolžan nekaj denarja. In bil je eden zadnjih, ki so videli fanta živega. Mati je pozneje omenjala, da je imel sin neporavnane račune s to osebo, temu pa so sledile telefonske grožnje družini Češnjevar. Menili so, da zato, ker so sinove dolžnike povezovali z njegovim izginotjem.
Živel je v Polju pri Ljubljani.
Na pot, s katere se ni vrnil, se je Milan od doma odpravil z denarjem, vzel je tudi osebno izkaznico in vozniško dovoljenje. Tistega dne naj bi si v Črnučah ogledal avto, ki ga je nameraval kupiti. Do tja ni nikoli prišel.
Približno v času, ko so na policijo prispela anonimna pisma, so se znova pojavile govorice, da neki mladenič, doma z območja Polja pri Ljubljani, v vinjenem stanju včasih spregovori o Milanovem umoru.
Govoril naj bi, da bo nekoč materi pokazal, »kje ležijo Milanove kosti«. Še pomembna podrobnost – kraj, ki ga je omenjal, se je dokaj ujemal z lokacijo v pismih policiji. Morda je bil prav on pisec anonimk, mogoče ve nekaj, kar ga preganja in mu ne da miru. Ni znano, ali je kdo preverjal.
Nova preiskava
Kot rečeno so pred nekaj leti znova odprli primer Češnjevar. Policija je pridobila nove izjave, nekateri so začeli govoriti, da nekaj vedo o pogrešanem fantu. Kot da bi nekoga zapekla vest. »Začele so se pojavljati določene informacije od določenih oseb, konkretno, da vedo, da je bil Milan umorjen,« smo izvedeli na policiji pred tremi leti.
20
let je bil star Milan Češnjevar, ko je izginil.
let je bil star Milan Češnjevar, ko je izginil.
A po tako dolgem času je težko priti do materialnih dokazov, zato so preiskavo obrnili na glavo – odločili so se, da z nadaljnjim zbiranjem obvestil poskušajo najprej najti truplo. Toda kot rečeno, zadnji preiskovalec, dobro seznanjen s primerom, z bogatimi izkušnjami in znanjem, se je upokojil in ni znano, ali kdo nadaljuje njegovo delo.
