TOŽBE
Med delom padel z zidu
Delavec se je hudo poškodoval pri padcu z betonskega zidu ob nameščanju zaščitne ograje. Za dogodek je odgovoren delodajalec, delno pa tudi sam.
Odpri galerijo
Sodišče je poudarilo, da je delodajalec tisti, ki ni zagotovil potrebne varovalne opreme. FOTO: Uroš Hočevar
Delavec se je septembra pred desetimi leti hudo poškodoval na delovišču pri padcu z betonskega zidu ob nameščanju zaščitne ograje. Vrsta poškodb je pri njem pustila trajne posledice v obliki hudih osebnostnih motenj zaradi poškodb glave, božjasti, naglušnosti in rigidnosti telesa, zaradi česar je postal invalid prve kategorije.
S tožbo je zahteval, da mu zavarovalnica na podlagi dveh pogodb o zavarovanju odgovornosti – prve z glavnim izvajalcem del in druge s podizvajalcem (njegovim delodajalcem) – plača 153.469 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da sta oba, ker nista poskrbela za varstvo pri delu, solidarno odgovorna za njegovo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.
Zavarovalnica se je strinjala, da je odgovornost delodajalca 70-odstotna, preostalih 30 odstotkov pa da je odgovoren delavec. Prav tako zavarovalnica meni, da glavni izvajalec del ni odgovoren za dogodek, češ da ga je treba obravnavati le kot naročitelja del.
Sodišče prve stopnje je delavcu delno ugodilo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z delodajalcem in zavarovalnici naložilo plačilo 23.550 evrov z obrestmi in ustreznega dela stroškov postopka. Strinjalo se je z zavarovalnico, da je glavni izvajalec del le naročitelj in ni solidarno odgovoren, saj je delodajalec tisti, ki delavcem ni zagotovil potrebne varovalne opreme. Upoštevajoč obseg nepremoženjske škode je tožniku prisodilo 182.000 evrov, glede na že opravljena izplačila ter omejitev zavarovalnega jamstva po pogodbi, sklenjeni z delodajalcem, mu mora toženka izplačati le še 21.689 evrov. Ker je bil že s tem zneskom dosežen limit po zavarovalni pogodbi, je v celoti zavrnilo tudi zahtevek za plačilo premoženjske škode.
Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala 182.000 evrov. Ob upoštevanju 30-odstotnega soprispevka delavca bi mu šlo 127.400 evrov. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830 evrov, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569 evrov. Ob ugotovitvi sodišča, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520 evrov, je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830 evrov, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689 evrov.
Tožena zavarovalnica je menila, da je treba ob vsaj 30-odstotnem soprispevku tožnika k dogodku prisojeno odškodnino zmanjšati za 52.600 evrov. Delavec pa je po drugi strani navajal, da je sodišče zaradi omejene zavarovalne vsote zavarovalnici naložilo bistveno nižje plačilo, kot bi ji pripadalo, zato se tudi ob presoji, da je soprispeval k nastanku škode, prisojeni znesek ne bi spremenil.
Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavarovalnica je zoper takšno odločitev vložila revizijo, a je vrhovno sodišče ni dovolilo.
S tožbo je zahteval, da mu zavarovalnica na podlagi dveh pogodb o zavarovanju odgovornosti – prve z glavnim izvajalcem del in druge s podizvajalcem (njegovim delodajalcem) – plača 153.469 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da sta oba, ker nista poskrbela za varstvo pri delu, solidarno odgovorna za njegovo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.
Zavarovalnica se je strinjala, da je odgovornost delodajalca 70-odstotna, preostalih 30 odstotkov pa da je odgovoren delavec. Prav tako zavarovalnica meni, da glavni izvajalec del ni odgovoren za dogodek, češ da ga je treba obravnavati le kot naročitelja del.
Sodišče prve stopnje je delavcu delno ugodilo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z delodajalcem in zavarovalnici naložilo plačilo 23.550 evrov z obrestmi in ustreznega dela stroškov postopka. Strinjalo se je z zavarovalnico, da je glavni izvajalec del le naročitelj in ni solidarno odgovoren, saj je delodajalec tisti, ki delavcem ni zagotovil potrebne varovalne opreme. Upoštevajoč obseg nepremoženjske škode je tožniku prisodilo 182.000 evrov, glede na že opravljena izplačila ter omejitev zavarovalnega jamstva po pogodbi, sklenjeni z delodajalcem, mu mora toženka izplačati le še 21.689 evrov. Ker je bil že s tem zneskom dosežen limit po zavarovalni pogodbi, je v celoti zavrnilo tudi zahtevek za plačilo premoženjske škode.
Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala 182.000 evrov. Ob upoštevanju 30-odstotnega soprispevka delavca bi mu šlo 127.400 evrov. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830 evrov, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569 evrov. Ob ugotovitvi sodišča, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520 evrov, je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830 evrov, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689 evrov.
Vrsta poškodb je pri njem pustila trajne posledice, zaradi česar je postal invalid prve kategorije.
Tožena zavarovalnica je menila, da je treba ob vsaj 30-odstotnem soprispevku tožnika k dogodku prisojeno odškodnino zmanjšati za 52.600 evrov. Delavec pa je po drugi strani navajal, da je sodišče zaradi omejene zavarovalne vsote zavarovalnici naložilo bistveno nižje plačilo, kot bi ji pripadalo, zato se tudi ob presoji, da je soprispeval k nastanku škode, prisojeni znesek ne bi spremenil.
Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavarovalnica je zoper takšno odločitev vložila revizijo, a je vrhovno sodišče ni dovolilo.
