FOTO: Hiša groze zaprta za turiste

KRIŽE PRI TRŽIČU – Pred štirimi leti, bila je nedelja, je Tržič pretresel grozovit umor. V njem je bilo vse polno simbolike. V sveti vasi, sprva se je imenovala Sveti Križ, in v sveti hiši, v kateri so nekdaj domovale nune, ter v ulici, imenovani po cerkvenem skladatelju Ignaciju Hladniku, je bila v satanističnem obredu s škarjami umorjena Ina Henigman, nekdanja žena nekdanjega pravosodnega ministra Senka Pličaniča. Zanjo je bil usoden globok vbod v grlo. Okoli njenega trupla so zjutraj našli svečke in posuto sol, obstajajo celo govorice, da naj bi bila zvezana na križu, kar vse kaže, da je šlo za izganjanje hudiča. Da je bilo vse skupaj še bolj grozljivo, je bil pri umoru prisoten sedemletni sin storilke Uršule Lonka Prešeren.

Hiša s slabo karmo

Sodišče je po krutem umoru storilko razglasilo za neprištevno, zato je ni poslalo za zapahe, ampak ji je naložilo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu. Ker ta lahko traja največ pet let, naj bi v Križah že vse od zločina 18. oktobra 2015 vladal hud strah pred storilko. Noben domačin ni mogel pozabiti tega grozodejstva in vsakdo, ki je šel mimo, se mu je naježila koža. Že pred umorom s storilko niso bili v najboljših odnosih, saj naj bi se po njihovem pripovedovanju pri njej zbirali čudni ljudje in se šli nekakšno izganjanje urokov, čarovništvo, eksorcizem, črno magijo in regresijo. Mnogim je šel v nos njen odnos do domačih živali, ki jih je imela ob hiši, in so jo zaradi pomanjkljive skrbi zanje večkrat prijavili inšpekciji, predvsem pa se jim je smilil njen sin, ki je vedno hodil več korakov za njo in zamujal v šolo, sosedje so jo večkrat prijavili tudi na center za socialno delo, češ da ne skrbi dobro zanj.


Novembra 2017 so se domačini razveselili novice, da je hiša na prodaj, saj je to pomenilo, da se storilka po prestanem psihiatričnem zdravljenju ne bo več mogla vrniti na vas. A kar veliko let je minilo, preden so hišo groze spomladi letos končno prodali. Kot nam je lani povedal nepremičninski agent, so se vsi kupci, ko jim je po ogledu povedal, kaj se je v njej zgodilo, samo obrnili in jih nakup ni več zanimal: »Potem ko si hišo ogledajo, mi povedo, da je nekaj čudnega v njej. Kot da bi jim ves čas sledile neke oči. Povedo mi, da ta hiša ni v redu in ima slabo karmo.« Hišo je sicer simbolično očistil zla in iz nje izgnal hudiča tudi katoliški duhovnik – zdravilec hipnotizer.

Hoteli so jo urediti za turizem

Zadnje dni so si v Križah končno le lahko oddahnili. Hiša groze, ki je štiri leta samevala, je spet obljudena, v njej bivajo sezonski delavci različnih okoliških podjetij in tržiškega gradbenega podjetja Semago. Odkupila sta jo namreč eden od solastnikov Semaga Matej Sakač in njegova žena Ada Perko Sakač. Pa ju niso odvrnile temne sile in zli duhovi, ki so vladali v njej? »Ta hiša ima zelo bogato zgodovinsko vrednost, in še preden jo je odkupila prejšnja lastnica, sva kandidirala za nakup. Ko se je ponudila ponovna priložnost, je nikakor nisva želela izpustiti iz rok. Imela sva sicer višje cilje, saj sva hotela sodelovati pri razvoju občinskega turizma in v povezovanju s sokrajani razširiti turistične kapacitete. V Tržiču bi bila to edina možnost namestitve za avtobus gostov. Obnovili smo nekaj sob, hodnike, stopnišče in klet ter naredili tri nove kopalnice. Lepo smo uredili okolico ter pripravili pomožni objekt za samostojni apartma z džakuzijem. Vendar sva pri razpisu občine, namenjenem spodbujanju razvoju turizma, ostala pred zaprtimi vrati. Kljub večkratnim poskusom in pravočasni oddaji dokumentacije za subvencijo v tako razvpiti pomoči občine Tržič za turistični razvoj nam ni uspelo, niti po pritožbi. Žal bodo turistične kapacitete morale počakati še nekaj časa, medtem pa bodo v hiši bivali ljudje, ki delajo v bližnji okolici in potrebujejo začasna ležišča,« sta nam razložila zakonca Sakač.

Prešernova se noče odjaviti

A kljub temu Prešernova uradno ostaja v Križah. Eden od domačinov nam namreč pove, da je še vedno za stalno prijavljena na Hladnikovi ulici 23 in se kljub temu, da je hiša že prodana, noče odjaviti. »Mislim, da je v ozadju vsega tega njena mama, ki ne dovoli, da bi jo vpisali s stalnim prebivališčem pri njej. To bi lahko vse skupaj še zelo zakompliciralo,« je nekoliko zaskrbljen.
Vseeno so domačini nadvse zadovoljni z novimi prebivalci nekdanje hiše groze. »Že ob štirih zjutraj se prižgejo luči in fantje se odpravijo na delo. Vseh narodnosti so, Makedonci, Bosanci, Albanci ... Zelo so prijetni in delavni, sama sreča, da so jim tako lepo uredili to hišo in da za sosedo nimamo več Prešernove. Kako nam je odleglo, da so jo prodali! V Križah smo se vsi bali, da bo morilka prišla nazaj, saj nas je ta umor zelo pretresel. Hvala bogu, da hiša živi in da so spet v njej ljudje, čeprav jaz niti zastonj ne bi šla živet vanjo,« nam pove soseda.


Srečamo tudi bližnjega soseda Braneta Filipiča, ki ima lepe spomine na storilkinega sina, ki ga je nazadnje videl prav na tisto nedeljo, ko se je zgodil umor. »Sinek je velikokrat hodil k meni, rad me je imel. Večkrat sem mu dal kakšno čokolado ali mu popravil kolo. Rad se je vozil s kolesom, tudi tisto jutro, ko se je zgodilo, sem ga najprej videl s kolesom, potem pa je že prišla policija. Takrat sem ga zadnjič videl,« pove 69-letni nekdanji trener smučanja in nam pokaže sliko storilkinega sina, ki zdaj živi v rejniški družini.