FOTO: Bosa in v pižami ušla podivjani vodi

TRŽIČ – V torek zjutraj, ko so se iz Tržiča začeli širiti prvi glasovi o hudi vremenski ujmi, ki je odnesla cesto višje ležečima vasicama Jelendol in Dolina ob znamenitem naravnem rezervatu Dovžanova soteska in ju odrezala od sveta, še skoraj nihče ni vedel, da je besneča Tržiška Bistrica opustošila tudi del Tržiča in pri tem odnesla hišo Dovžanovim s Cankarjeve 25a. Družina si je pod staro Dovžanovo hišo pod jezom na Slapu pred 20 leti uredila dom, a od njega ni ostalo prav nič razen vetrolova s hišno številko in škarpe. Vse, prav vse je odnesla deroča voda.

Bosa in v pižami iz hiše

Na dvorišču, kjer je na mestu stare Dovžanove delavnice nekoč stala hiša, je ostalo le še blato in nekaj večjih kamnov. Prav nič ne kaže, da so tu še v ponedeljek živeli 43-letna Elizabeta in 44-letni Janez Dovžan ter njuna sinova, 13-letni Jernej in 23-letni Robert.

»Vse je šlo. Čisto nič nam ni ostalo. Bosa in v pižami sem ušla iz hiše, ko se je vse skupaj začelo podirati. Pri sebi sem imela le telefon. Vse se je nagrmadilo nad nas. Avgusta so možu vstavili dve srčni zaklopki, po operaciji pa bi zaradi sepse skoraj umrl. Kar 35 dni je bil v bolnišnici, in ravno ko smo mislili, da si bomo malo opomogli od teh težkih dni, smo ostali še brez hiše. Čisto nič mojega mi ni ostalo. Voda je tako drla skozi hišo, da niti nisem mogla vzeti nobene stvari, ne denarnice z dokumenti ne kaj drugega,« še vedno v šoku pripoveduje Elizabeta. »Še kar ne morem verjeti, da se je to zgodilo. Bilo je grozno, ogromne skale so butale po strugi, vse se je treslo. Slab občutek sem imela, zdelo se mi je, da bo hudo. Kar naenkrat je z vseh strani pritekla voda, omare so se začele premikati, grozno je ropotalo ... Od strahu sem otrpnila in se nisem več mogla niti premakniti. Še sreča, da je bil starejši sin toliko priseben, da me je zvlekel ven. Mami, ven moraš, da te ne bo odneslo, je kričal. Potem smo le še gledali, kako se je hiša sesedla sama vase in jo je odnesla voda,« se s solznimi očmi spominja svojih najhujših trenutkov v življenju.

Mami je otrpnila

Mlajši sin Jernej, osnovnošolec, je bil v tem času že na varnem, pri starima atu in mami, le še nekaj šolskih knjig in zvezkov je spravil v svojo šolsko torbo in se umaknil. Starejšega, Roberta, študenta zadnjega letnika fakultete za računalništvo in informatiko, je huda ura ujela ravno med pripravo diplome. Da gre nekaj zelo narobe, ga je opozorila računalniška miška, ki se je začela divje tresti. »Pogledal sem ven in kar naenkrat je bilo na dvorišču polno vode, prihajala je spodaj z reke in zgoraj s ceste. Hitro smo umaknili avto, ko sem prišel z dvorišča v sobo, pa je bila povsod že voda. Po strugi so se valile ogromne skale. To je ropotalo, kot da je vesoljni potop. Voda je hitro naraščala, vse se je začelo premikati, v steni nad vodo so zazijale ogromne razpoke. Uspelo mi je še odnesti moj računalnik, nato pa sem zagledal mami, ki je bila čisto paralizirana in se sploh ni mogla premikati. Samo zagrabil sem jo in jo odvlekel ven. Čez nekaj minut je bilo vsega konec,« pripoveduje Robert.
Janez Dovžan mlajši je bil ravno v času hude ure v Šmarjeških Toplicah na rehabilitaciji po srčni operaciji in je šele zjutraj izvedel, kaj se je zgodilo. Najprej sploh ni verjel, da njihove hiše ni več, zadelo ga je šele, ko mu je sin poslal sliko po telefonu.

»Sem imel vsaj kufer z nekaj oblačili s sabo, tako da mi ni voda vsega odnesla. Ampak vse drugo pa je šlo. Hiša ni bila velika, ampak smo jo lepo opremili. Imeli smo čisto novo centralno peč s talnim gretjem, pa novo otroško sobo in sedežno garnituro. Pred kratkim smo zamenjali tudi gospodinjske aparate. A vseeno, samo da smo živi,« poskuša sam sebe tolažiti Janez, ko si skupaj ogledujemo žalostne ostanke njihovega nekdanjega domovanja.

V tej hudi nesreči jim daje nekaj upanja le to, da so vsi živi in zdravi, predvsem pa jih te dni vsaj nekoliko držijo pokonci odzivi Tržičanov in mnogih drugih ljudi. »Najprej hvala družini Robertovega dekleta, Ravbarjevim, ker so nas takoj vzeli v svojo hišo. Tudi vsem drugim dobrim ljudem, ki pomagajo, bi se rada zahvalila za ponujeno pomoč. Kar ne morem verjeti, koliko jih je poklicalo in mi pomagalo. Predvsem sem hvaležna svojemu podjetju Rodex iz Kranja, kjer delam v proizvodnji. Ko sem jih zjutraj poklicala, da ne morem v službo, so mi takoj nakazali nekaj denarja in mi pokazali, da mi stojijo ob strani. V trgovini Dona v Tržiču so takoj začeli zbirati pomoč in nas vse oblekli od nog do glave, obiskal nas je tudi župan in takoj ponudil začasno stanovanje v Podljubelju, ki pa se ni izkazalo kot primerno, zato zdaj iščejo naprej. Hvala vsem, hvala Tržiču, ker nam pomagate in nam stojite ob strani,« vsa v solzah izkazuje hvaležnost Elizabeta.

Družina začasno živi v hiši Robertovega dekleta, pri družini Ravbar, edino, kar si res želijo in tudi nujno potrebujejo, je – nov dom. »Saj sploh ne vemo, kaj bi. Ni še bilo časa, da bi razmišljali o tem. A zima prihaja, mi pa si novogradnje ne moremo privoščiti. Odziv je res množičen, zdaj bomo pa videli, kaj bo iz tega. Zdaj nam vsi iščejo začasno stanovanje, a še ni bilo nič ustreznega. Radi bi ostali v Tržiču, saj je Jernej še osnovnošolec. Že tako ga je vse skupaj zelo prizadelo, nočeva, da bi se moral še od daleč voziti v šolo ali se celo prešolati drugam,« povesta Elizabeta in Janez.

Jelendol ostaja odrezan od sveta

Po neizmernem opustošenju je vas Jelendol še vedno odrezana od sveta, saj je narasla reka na več mestih odnesla, večinoma pa tako poškodovala cesto, da jo bo treba v celoti obnoviti. Prebivalci, pripadniki Civilne zaščite, gradbeni delavci, gorski reševalci in gasilci še vedno intenzivno čistijo območje, zaradi slabih vremenskih razmer pa jim še ni uspelo vzpostaviti obvoza s severne strani, kot so še v torek napovedovali. Za 187 prebivalcev skrbijo z občasnimi helikopterskimi dovozi nujnih zadev, sicer pa so že v torek dopoldne dobili vsaj elektriko in mobilni signal.

Ko smo v torek zjutraj na terenu srečali tržiškega župana Boruta Sajovica, je bil še vsaj nekoliko optimističen. »Škoda je velikanska, a to bomo popravili. Pomembno je, da so vsi živi in da ni nikogar voda odnesla,« je povedal. A bolj ko so iz jelendolske doline prihajale informacije o nastali škodi, bolj zaskrbljen je postajal. »Skoraj 190 ljudi živi gor, zima prihaja, ceste v Jelendol tako rekoč ni več! Višje ko greš, huje je ... Podrtih je 20 mostov, cesta je večkrat kar odsekana, položaj je skrajno resen,« je povedal nekaj ur pozneje, ko so se reševalne ekipe že prebile do zadnjih prebivalcev v Jelendolu in ugotovile, da so razsežnosti hude ure veliko večje, kot so mislili.

Sprevrženi tatovi goriva

A kot da ni že narava naredila dovolj opustošenja, so bili včeraj ponoči na delu še nepridipravi, ki so naravno katastrofo izkoristili na najbolj grd način. Ko so včeraj zjutraj, na praznični dan, gradbeni delavci prišli na delovišča in hoteli začeti delati, da bi Jelendolčane čim prej osvobodili iz ujetništva, so opazili, da je iz petih gradbenih strojev zmanjkalo gorivo. »Okoli 540 litrov nafte so ukradli, zato je nastal zastoj pri delu. To je neverjetno sprevrženo, da ukradeš nafto iz delovnih strojev,« je ogorčen poveljnik Civilne zaščite Tržič Drago Zadnikar.

Glede stanja v Jelendolu je povedal, da se vsi na vso moč trudijo, da bi čim prej Jelendol povezali s Tržičem, a da jim to še ni uspelo. »Cesto smo sicer očistili, a seveda ostaja neprevozna. Obvoz s severa še ni zagotovljen, glede na slabo vremensko napoved in celo možnost snega, težko rečem, kdaj bo. Gradbeni delavci delajo na vso moč, opozarjam pa, da je z osebnim avtomobilom nemogoče priti v Jelendol. Prizadevamo si vzpostaviti prevoz z gasilskimi vozili do tunela, nato pa bi presedli v vozilo do Tržiča. Takšen je tudi scenarij za morebitne bolnike, ki bi potrebovali zdravniško pomoč. V nujnem primeru bi prevoz priskrbeli s helikopterjem ali tako, da bi gasilci obolelo osebo pripeljali do tunela, nato pa bi jo reševalci na nosilih prenesli do reševalnega vozila na drugi strani,« je še razložil Zadnikar.

Po doslej zbranih podatkih je na območju Tržiča nastalo za kar 10 milijonov škode, obnova ceste in rečne struge pa bo dolgotrajna. Kot je še povedal Borut Sajovic, močno upa, da bosta predsednik vlade Marjan Šarec in obrambni minister Karl Erjavec držala obljube in prispevala državni denar za obnovo.