KRADLI NOVOROJENČKE

Zoran bo po 36 letih na božič spoznal mamo

Objavljeno 12. december 2019 07.06 | Posodobljeno 12. december 2019 07.06 | Piše: Tomica Šuljić

Zorana Djukića so kupili v koprski porodnišnici leta 1983. V Jugoslaviji ukradenih od 6000 do 10.000 otrok.

Po dveh dneh so ji dojenčka odnesli, za božič ga bo videla po 36 letih. FOTO: guliver/Getty Images
KOPER, LJUBLJANA – Včerajšnje razkritje zgodbe para iz Slovenije, ki je pred 33 leti kupil novorojenčico na Kosovu, oktobra pa so ga obiskali ljubljanski policisti zaradi suma kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, žal še zdaleč ni edini primer iz preprodajalske verige novorojenčkov po nekdanji Jugoslaviji. »Pred kratkim smo vzpostavili stik s še eno posvojeno deklico, ki zdaj živi v Sloveniji. Ve, da je bila posvojena, nima pa podatkov o biološki materi,« drugi primer ukradenega dojenčka oriše beograjska odvetnica Milena Janković, predsednica združenja Izginuli dojenčki Beograda (Nestale bebe Beograda, NBB), v katerem iščejo ukradene otroke oziroma njihove prave starše. Združenje zdaj poskuša odkriti, kdo in kje je mati dekleta, ki živi med nami. »Seveda bi bila zelo srečna, če bi izvedela, kdo jo je rodil,« doda Jankovićeva, ki tudi sama išče svojega ukradenega otroka.

10 tisoč evrov odškodnine ji ne bo vrnilo otroka.

Srečala se bosta na božič

Nato razgrne še tretjo pretresljivo zgodbo, tokrat z naše Obale. Tudi ta še nima srečnega konca, začela pa se je pred debelimi tremi desetletji: ljubezen neporočenega para je leta 1983 v Kopru na svet prinesla dečka. Dva dni naj bi ga mama, danes državljanka Hrvaške, takrat Koprčanka, dojila, tretji dan je namesto njega dobila pomirjevala. K sebi je prišla šele, ko je bila odpuščena iz bolnišnice, in to brez sinka.

image
Marko Markić Ivić je pomagal Zoranu Djukiću. FOTO: Osebni Arhiv
Družina, ki ga je kupila, je bila srbske narodnosti in je do nakupa otroka bivala v Sloveniji; takoj zatem, ko so ga dobili, so se preselili v Srbijo. Veliko vprašanje je, kako bi se odvila zgodba, če krušni starši ne bi shranili zapestnice iz porodnišnice, nam je povedal v Nemčiji živeči Hrvat Marko Markić Ivić, ki je povezal mamo in sina iz Kopra – slednji ga je kontaktiral prek facebooka: »Na začetku avgusta je z mano v stik stopil mladi gospod Zoran Djukić in me prosil, da najdem njegovo pravo mamo.«

Že Jankovićeva nam je povedala, da je Zoran po smrti krušnih staršev našel predmet, ki mu je dal misliti: »Do mame je prišel zaradi zapestnice, ki sta jo posvojitelja shranila, ko sta ga odnesla iz porodnišnice. Na zapestnici so bili datum, številka in materino ime.« Zoranu je mamo pomagal najti Ivić, ki pravi, da mu je mladenič poslal podatke: »Začel sem iskati; podatkov je malo, toda zato je veliko dobrih ljudi, ki dajo vse od sebe,« je skrivnosten glede načina, kako je prišel do cilja. Ivić je sicer upokojenec, ki si je v jeseni življenja našel precej nenavaden hobi, navdihnila sta ga prav dejavnost NBB in trpljenje mater, ki so jim ukradli otroke. Zdaj jim tudi sam po najboljših močeh pomaga pri iskanju.

Sporočite podatke!
Z leti bo tistih, ki se še česa spomnijo, vse manj. Na koncu bosta okradenim materam in otrokom ostali le krivica in praznina. Če imate kakršne koli koristne informacije, jih lahko posredujete na naš elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Matere dobivajo tožbe

Ukradeni dojenčki imajo seveda tudi svojo pravno plat: srbske matere so svojo državo že davno tožile, okradena mama Zorica Jovanović iz Batočine je prva leta 2014 dobila tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice. Prisojena ji je bila odškodnina, za njo tudi drugim. Druga mama, N. M. iz Vojvodine, ki je dobila tožbo in denarno odškodnino, pa je sodbo komentirala: »Menim, da pravici ni zadoščeno, ker mi teh 10.000 evrov ne more vrniti otroka.«

Do mame je prišel zaradi zapestnice, ki so jo krušni starši shranili, ko so ga odnesli iz porodnišnice. Na njej so bili datum, številka in materino ime.

image
Milena Janković išče tudi svojega otroka.
Ivić je po dobrih treh mesecih našel mamo Zorana Djukića​ na Hrvaškem: »O občutkih je težko govoriti, sami si lahko predstavljate, kako je materi, ki po 36 letih najde sina.« Povedal nam je še, da se bosta mama in sin prvič srečala na bližajoči se božič; ker pa naj bi bila gospa slabšega zdravja, bo prvi stik zelo intimen. In sklene: »Sporočam vsem mamam, naj nikoli ne izgubijo upanja, ker vidite, da je vse mogoče.«

Pri NBB se že ukvarjajo z novim, četrtim primerom, povezanim s Slovenijo. »Imamo še en primer, da je bil otrok rojen v Sloveniji, zdaj pa živi na Hrvaškem,« pravi Jankovićeva: »Naša praksa je, da primer najprej prijavimo tamkajšnjim oblastem, šele zatem pišemo o njem.«

Nihče pa ne more vedeti, koliko je bilo otrok, ki v 70. in 80. letih minulega stoletja torej niso izginjali le z juga Jugoslavije, ampak tudi s severa, in ki so zaradi denarja za svoje mame uradno umrli, v resnici pa so živeli kot nekdo drug. Najbolj črnoglede ocene se gibljejo med šest tisoč in deset tisoč!

Kako bi bilo Zoranu ime, če bi ostal pri materi? Kje bi živel, kaj počel, s kom bi užival srečo in delil težke življenjske trenutke? Tega ne bo nikoli vedel. Življenje ga je zaneslo na pot, ki si je nista izbrala ne on ne njegova mama. Vsi ukradeni dojenčki si zaslužijo resnico o tem, kdo so oni sami in kdo so njihovi starši – tudi slovenski.
Povezane vsebine
Deli s prijatelji