NAJHUJŠA LETALSKA TRAGEDIJA

Razkrivamo zamolčane podrobnosti nesreče na Korziki

Objavljeno 01. december 2018 10.42 | Posodobljeno 03. december 2018 09.46 | Piše: Tina Horvat
Pred 37 leti je v trčenju letala v vrh gore San Pietro umrla družina Veličkovič-Vidmar iz Ljubljane.
Teta in stric ga pogrešata. FOTO: Tina Horvat
Prihaja dan, ko se je pred 37 leti vsa Slovenija in z njo takratna Jugoslavija odela v črnino. Prvega decembra 1981 se je zgodila najhujša letalska tragedija v naši zgodovini, v trčenju letala DC-9 80 YU-ANA v vrh gore San Pietro na Korziki je umrlo vseh 180 potnikov in članov posadke.
4 leta je bil star Nejc Vidmar, najmlajša žrtev nesreče.

image
Na njihovega Nejčka in njegovo mamico in očeta so ostali le še spomini. FOTO: Tina Horvat
Bil je torek, a zaradi praznovanja rojstnega dneva Jugoslavije državni praznik in dela prost dan. Takratna Inex Adria, predhodnica sedanje Adrie Airways, je ponudila svojim uslužbencem in sodelavcem turistične agencije Kompas cenovno ugoden enodnevni izlet na Korziko, zato je bilo letalo polno. A v Ljubljano so se vrnila le še izmaličena trupla. Jugoslavija se je ovila v črnino, razglašen je bil dan žalovanja. Od 180 so jih identificirali 147, druge so razglasili za pogrešane.

Ravno so začeli živeti

Med žrtvami je bila tudi družina najmlajšega potnika – štiriletni Nejc Vidmar, njegova 28-letna mamica Marjetka Vidmar in njegov 29-letni oče Andrej Veličkovič. Marjetka je bila zaposlena na stomatološki kliniki kot zobna asistentka, Andrej, ki so ga vsi klicali Fazan, pa je bil zaljubljen v gore. Bil je alpinist in alpinistični inštruktor, plezal je tudi v Himalaji in južnoameriških Andih. Kruh si je služil kot turistični vodnik in prav na dan po vrnitvi, 2. decembra, bi začel delati kot redno zaposlen pri Kompasu.
image
S Korzike so pripeljali le še trupla. FOTO: arhiv Dela

»Tistih usodnih dni ne bomo nikoli pozabili. Prvič so šli na takšen izlet, ki je bil res samo izlet in Andreju ni bilo treba delati. Marjetka je malo omahovala, saj je imela gripo, a ji je zdravnik v četrtek še rekel, da se bo pozdravila. Zato sploh nismo natančno vedeli, ali sta šla. Torek je bil zelo turoben in v kuhinji sem za Nejčka izdeloval ptičjo hišico, ko smo po radiu slišali o avionu. Takrat še ni bilo telefonov in takoj sva šla na Brnik, kjer so bili vsi zmedeni in nihče nič ni vedel. Na parkirišču sva zagledala njihov avto, in takrat sva vedela, da jih ni več. Ravno dobro so začeli živeti kot družina ...« pripovedujeta Marjetkina sestra Marjana Žvikart in njen mož Bojan Žvikart, upokojenca iz Cerkelj na Gorenjskem.
Ostanke pospravili šele 2008
Za pospravljanje ostankov nesreče z gore San Pietro, ki je trajalo kar 27 let, zakonca Žvikart ne najdeta lepih besed. "Res je žalostno, da so toliko časa pospravljali. Francozi so takoj po nesreči, čisto po francosko, večino ostankov pustili tam, češ da je teren nedostopen. Slišali smo, da so se divji prašiči še dolgo hranili z ostanki trupel! Šele leta 2008 je Slovenija organizirala akcijo in očistila območje."

image
Vrh gore, v katero je treščilo letalo. FOTO: arhiv Dela
»S sestro sva si bili zelo blizu. Bila je tako vesela punca, da smo jo imeli vsi radi. Najhuje pa je bilo strašno novico sporočiti najini mami. Od takrat si ni več opomogla. Vse do smrti leta 2011 v 93. letu starosti je s sabo nosila to hudo bolečino,« nadaljuje pripoved o tragediji s solzami v očeh Marjana.

Nejčka prepoznali po nogici

Od prihoda krst s Korzike do identifikacije trupel in pogreba so se bolečine samo še stopnjevale. »Naše tri so vse prepoznali. Nejčka po stopalu, ker je imel najmanjšo nogico, Marjetko po skalpu, Andreja tudi po nogi. Andrejeva mama ga je želela pokopati v njihov grob, Marjetkina mama pa v njihovega. V tej boleči situaciji sva midva morala odločiti, da se jih pokoplje v skupni grob na Žalah. O, kako pogrešava našega fantka, tako nežen je bil, tak prijazen angelček. Ves ta čas mislim nanje, še posebno nanj, ki je komaj začel živeti, in se sprašujem, kakšen bi bil danes, kaj bi počel,« je še strt od bolečine Bojan Žvikart.
Medtem Marjana prinese ogromno škatlo, kjer hranijo spomine. Iz nje potegne Nejčkov majhni rumeni anorak, ki so ga našli med žalostnimi ostanki, pa množico dokumentov, sožalne brzojavke, stare članke in celo del letala. »Našli so tudi Andrejevo denarnico ... In to je vse, kar je ostalo od njih,« še zdaj ne more dojeti izgube Marjana. Zelo jo boli tudi, da spomin na to veliko tragedijo tako hitro bledi in da se vsako leto na prvi december na Žalah, pri skupnem grobu, zbere manj ljudi. »Včasih nas je veliko prišlo, tudi še kak župan in je kaj lepega povedal v spomin. A zdaj tega ni več, le še pet ali šest nas pride in postopamo tam kot kupčki nesreče,« je žalostna Marjana.

image
Marjetka Vidmar je bila vesele narave, vsi so jo imeli radi. FOTO: družinski arhiv
Brezčutna birokracija

A kot da že ta huda tragedija ni dovolj zarezala v družino, prav nečloveško togi, boleči in počasni so bili tudi vsi postopki, ki so sledili letalski nesreči. Ne le, da se nikoli ni izvedelo, kdo je kriv za nesrečo, svojci so se soočali s težavami pri urejanju dokumentov, še posebno tisti, katerih trupel niso identificirali. Znan je primer Ljubljančana, ki je moral na sodišču z dokumenti dokazovati, da je njegova 25-letna žena sploh šla na Korziko.
Govorilo se je, da je bil neki velik denar nakazan, a da je skrivnostno izginil v Beogradu ali kdo ve kje ...

image
Marjetka Vidmar je bila vesele narave, vsi so jo imeli radi. FOTO: družinski arhiv
Težave so bile tudi pri odškodninah. »Uf, najhuje je bilo, ker so ljudje mislili, kako se bomo s tem okoristili! Saj so bili do nas zelo sočutni, ampak v sebi pa so bili prepričani, da bomo obogateli! Veste, to so bili čudni časi! Govorilo se je, da je bil neki velik denar nakazan, a da je skrivnostno izginil v Beogradu. Ali kdo ve kje ... S temi odškodninami pa je bilo potem kot na tržnici. Pošiljali so nas od Inex Adrie do zavarovalnice Dunav, povsod so se nekaj izgovarjali. Ničesar nam niso uredili, sami smo se morali organizirati in na koncu smo privolili v prav nizko ponudbo, mislim, da je bilo za eno stoenko ... A saj nam to takrat ni bilo najbolj pomembno, bili smo tako močno prizadeti, da smo se počasi iz tega umaknili in prebolevali vsak po svoje,« pripovedujeta Žvikartova.
Deli s prijatelji