Z BOMBO URESNIČIL GROŽNJE

Šest mrtvih, med njimi trije otroci

Objavljeno 25. april 2019 13.14 | Posodobljeno 25. april 2019 14.23 | Piše: Vojko Zakrajšek

V začetku decembra 1995 se je v vasi Studenice pri Poljčanah zgodila družinska tragedija. Miroslav Stojak, 36-letni hrvaški državljan, je v hiši aktiviral ročno bombo in poleg sebe ubil 15-letno hčer in njeno babico.

Studenice. FOTO: Danilo Utenkar
Leto 1995 sta zaznamovala dva grozljiva zločina, ko so v družinskih obračunih nasilne smrti umrli kar trije otroci. Le deset dni pred tragedijo v Studenicah je oče v Divači umoril svoja otroka, nato pa si je sodil sam, v obeh nezaslišanih obračunih je bilo skupaj šest mrtvih.

V družini Stojak iz Studenic, ki se je po razvezi zakona večkrat soočala z grožnjami, so bili tako rekoč ves čas v nevarnosti; Miroslav Stojak, hrvaški državljan, je hotel na vsak način uresničiti napovedi, da po ločitvi odpelje 15-letno hčer Ivano na Hrvaško.

Opozarjali na grožnje

Policijo so večkrat opozarjali, da jim Stojak resno grozi. Usodnega dne, bilo je v ponedeljek, 4. decembra 1995, se je 15-letna Ivana s šolsko torbico na ramenih iz domače hiše napotila na komaj petdeset metrov oddaljeno avtobusno postajo. Odhajala je v šolo v bližnje Poljčane. Tedaj je zagledala, da se ji približuje oče. Glede na to, da ni živel pri družini – v zvezi s tem je kasneje prišlo na dan, da je Stojak večkrat po telefonu grozil –, je Ivana poskušala zbežati nazaj v domačo hišo.
image
Soba, v kateri je Stojak sprožil ročno bombo. FOTO: Dragiša Modrinjak

Oče jo je dohitel in jo s silo zvlekel v kuhinjo. Podnajemnik, ki je živel v isti hiši, je slišal vpitje in grožnje Miroslava Stojaka, ki je hčerki dejal, da jo bo ubil, če ne bo šla z njim na Hrvaško. Trenutek zatem je grozno počilo in zavladala je tišina. Tik pred tem se je 27-letni podnajemnik Andrej skupaj z dekletom, ki je bilo na obisku, pognal iz hiše, vendar so ga še dosegli drobci eksplodirane bombe in ga ranili. Takoj so poklicali policijo in reševalno službo, nato pa je sledilo grozljivo odkritje: v kuhinji je mrtva ležala Ivana, tudi oče Miroslav je ležal negiben, njegova 55-letna bivša tašča Zorica Podboj je bila hudo ranjena, Ivanina 34-letna mati Slavica Papež pa lažje. V hiši je bil torej pravi pokol, ki ga je zagrešil nasilni Miroslav. Kasneje so ugotovili, da je prišel v Studenice s točno določenim ciljem, saj je v trenutku, ko se je približeval hiši, v rokah držal ročno bombo s sproščenim varovalom.

Šolska torbica

Nedaleč od hiše, kjer je kosila smrt, so na poti našli Ivanino šolsko torbico, ki ji je padla z ramen, ko je poskušala ubežati očetu. Potem ko so stekli preiskovalni postopki, so se v majhnem kraju pojavile govorice o napovedani tragediji. Vsi, od Ivanine matere Slavice do babice Zorice, so pravzaprav pričakovali, da se lahko zgodi nekaj groznega. Pričakovali so očetov prihod, ker pa so morali že prej večkrat poslušati njegove grožnje po telefonu ali v pismih, so vseskozi živeli v strahu. Po eksploziji so nenadoma vsi vedeli vse; vedeli so sosedje, v šoli, na socialni službi in tudi policija je imela dovolj podatkov o Stojakovih resnih grožnjah.
Še tri dni pred tragedijo se je babica Zorica oglasila pri socialni delavki in ni skrivala strahu; spraševala je, kaj se bo zgodilo, ko bodo Miroslava spustili iz pripora, kjer je bil kakšen mesec. In to zaradi groženj z bombo svoji družini. V začetku novembra tega leta je namreč prišel v Studenice in zagrozil, policisti so ga prijeli in blizu pokopališča našli dve ročni bombi, ki ju je odvrgel pred aretacijo. Kot rečeno, znašel se je v priporu, na ptujskem sodišču so mu sodili zaradi povzročitve splošne nevarnosti in posesti nevarnih eksplozivnih snovi, potem pa so mu do pravnomočnosti sodbe odpravili pripor. In Miroslav Stojak se je takoj namenil v Studenice, da opravi večkrat napovedano krvavo delo.

Podajanje odgovornosti

image
Na poti je obležala Ivanina šolska torbica. FOTO: Dragiša Modrinjak
Kakor koli, po Ivanini smrti so na široko razpredali, kdo, kateri državni organ je tisti, ki bi lahko in moral preprečiti morijo. Krivca seveda niso odkrili, najlažje je bilo vse naprtiti zločinskemu očetu, ki naj bi med drugim bolehal za tako imenovanim vietnamskim sindromom zaradi vojne na Balkanu.

Osmošolka Ivana je v svojem kratkem življenju marsikaj pretrpela. Kot otrok je leta 1987 z materjo prišla iz Travnika in nastanili sta se pri babici. Oče in mati sta živela ločeno, vendar si je oče prizadeval, da bi hči prišla živet k njemu. Kljub temu je Ivana do šestega razreda obiskovala osnovno šolo v Poljčanah in jo uspešno izdelovala, po končanem šestem razredu pa jo je oče odpeljal, kasneje so ugotovili, da v Avstrijo, od tam pa so ga kmalu izgnali. Tam, na Dunaju, je deklica končala 7. razred, potem pa se je z očetom znašla v Crikvenici. Od tam je nekega dne vsa obupana poklicala babico in jo prosila, naj pridejo ponjo. Znova so jo vpisali v šolo v Poljčanah, kjer se je dobro znašla in bila srečna med vrstniki. Čeprav se je nenehno soočala z očetovimi grožnjami, to ni vplivalo na njen učni uspeh.

Kdo je zamočil?

Kot rečeno, so se po Ivanini nasilni smrti razvnele razprave o varovanju otrok ter o starševskih grožnjah. Znova je vse obtičalo pri ugotovitvah, da zakoni policiji in sodstvu pravzaprav dovoljujejo le to, da čakajo na izpolnitev groženj, da se mora pred njihovim ukrepanjem najprej nekaj zgoditi. Šele potem, ko so v nekaj dneh v Sloveniji nasilne smrti umrli trije otroci, so tudi na notranjem ministrstvu resneje razpravljali o tem, da bi se morali organi preprečevanja in pregona vsaj pogovoriti s prijavitelji groženj. In seveda tudi s tistim, ki grozi. Toda ocena, kako resne so grožnje, je bila še vedno prepuščena policistom. Kot v posmeh tragediji je bilo slišati mnenje nekega sodnika, ki je izjavil, da kaznivo dejanje prometa z orožjem nima nobene zveze z izrečenimi grožnjami, kot je bilo to v primeru Miroslava Stojaka. Zato so ga spustili iz pripora, kajti tudi če bi mu izrekli zaporno kazen (Stojaka so obsodili na pet mesecev zapora pogojno za dobo dveh let, op. p.), po zakonu niso več obstajali razlogi za podaljšanje pripora, so nam takrat pojasnili. »Sodišče je institucija, ki ukrepa takrat, ko se nekaj že zgodi, za preprečevanje takšnih in podobnih dejanj pa so odgovorne druge službe,« so nas poučili.

Vprašanje, katere službe in institucije so zamočile, pa je ostalo nepojasnjeno. Dejstvo je, da Stojak ni imel potnega lista, prej so ga že izgnali iz nekdanje Jugoslavije, nato iz Avstrije in tudi iz Slovenije. Pa je kljub temu nemoteno potoval sem in tja.
Toda s smrtjo Miroslava in Ivane Stojak decembra 1995 se krvava zgodba ni končala; za življenje hudo poškodovane babice Zorice so se dolgo borili, vendar se ni vrnila iz bolnišnice. Za posledicami ran je umrla čez kakšen mesec.
6
mrtvih je bilo v dveh nezaslišanih obračunih.
Deli s prijatelji