TOŽI DRŽAVO ZA 35.000 EVROV

V zaporu je bilo nevzdržno: zrak je bil slab, higiena obupna ...

Objavljeno 09. junij 2019 16.45 | Posodobljeno 09. junij 2019 17.28 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Nijaz Bilali zahteva skoraj 35 tisočakov, ker da so bile razmere v zaporih v Celju in na Dobu nečloveške.

Na prostost je prišel konec leta 2016. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»V zaporu si le številka. In ko ga zapustiš, si pripravljen na kruto realnost le, če si res psihično močan in imaš zunaj urejene zadeve. V zaporu te ne pripravijo na življenje zunaj,« je na novomeškem sodišču trdil 38-letni Nijaz Bilali iz Štor, ki je začasno na delu v Avstriji, v restavraciji Balkan Burek, zdaj pa za 34.940 evrov toži Republiko Slovenijo zaradi nevzdržnih in nečloveških razmer v zaporu. Življenje za rešetkami je spoznal tako v Celju, kjer je bil priprt od sredine januarja do 24. septembra 2012, in na Dobu, kjer je ostal do konca oktobra 2016.

»Na Dobu je bilo v sobi od 13 do 20 ljudi, v povprečju nas je bilo 15 ali 16, razmere pa so bile obupne. Obroki so bili premajhni, le tisti, ki so delali, so dobili še malico. Tudi jaz sem delal v zaporu, dokler si nisem pri delu porezal prstov. Morali so mi jih amputirati, in to zaradi tega, ker ni bilo poskrbljeno za varnost. Potem nisem več delal, so pa z delom povezane ugodnosti. Za gibanje je bilo na Dobu več prostora kot v Celju, lahko si šel na hodnik ali v dnevni prostor s televizijo. Tam so te sozaporniki izzivali k boksanju, če nisi pristal, so te zafrkavali, pazniki pa se v to niso vtikali, čeprav so vedeli za boje in jih ne bi smeli dovoliti. V zaporu so zato, da skrbijo za varnost, a vedno pridejo takrat, ko je že prepozno. Večkrat sem zavrnil boje, a ker nisem več zdržal pritiskov, sem enkrat privolil. V sobah ni bilo zasebnosti, ljudje so smrčali, zrak je bil slab, higiena obupna … Če si odprl okno, ga je drug zaprl,« je našteval Bilali, kritičen do zdravstvene oskrbe v zaporu.
 

image
Na prostost je prišel konec leta 2016. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Pod tuš le dvakrat na teden


Ker je imel v zaporu psihične težave, zaradi česar je slabo spal, mu je sozapornik nekajkrat dal suboxone (zdravilo se uporablja za zdravljenje zasvojencev z mamili), to ga je pomirilo, nanj se je navadil, zato mu ga je potem predpisal zdravnik. »A zdravnik bi moral zaporniku pomagati, ne pa, da ga navaja na zdravila. Tudi jaz sem mislil, da mi bo kako pomagal, ne da mi bo le zdravila predpisal. Ko si v zaporu, resda iščeš možnosti, da ti bo lažje, a s tem si samo škodiš. Ko si enkrat na teh tabletah, si hitro odvisen od njih, saj so neke vrste mamila in potrebuješ veliko časa, da se sčistiš. Pravijo, da če ta zdravila jemlješ tri leta, potrebuješ tudi tri leta, da se jih odvadiš, ampak jaz sem imel trdno voljo in sem v enem tednu nehal z njimi,« je razlagal in na vprašanje državne pravobranilke, zakaj je bil zaprt, odgovoril, da zaradi drog. »Ne rečem, da nisem kriv. Bil sem naiven in so me izrabili. Sicer pa ne prej ne potem nisem imel težav z odvisnostjo,« je zatrdil.

Bilali je potožil tudi nad slabimi razmerami v celjskem zaporu. Ko je bil tam v priporu, so se lahko prhali le dvakrat na teden, in to v dneh, ko so bili obiski. Bival je v sobi s še enim zapornikom, čeprav je prepričan, da ni bilo prostora niti za enega. Resda so imeli sprehode dopoldne in popoldne, a če nisi bil pripravljen, ko so te prišli pazniki iskat, so zaprli vrata in šli. Spal je na starem jogiju, higienske potrebščine si je moral sam kupovati, sobe so bile vroče, ker ni bilo klime, obisk fitnesa pa so mu trikrat omejili, ker naj bi imel konflikte s sozaporniki.
 

image
Nijaz Bilali FOTO: Facebook
Neutemeljeni zahtevek


Kot je na sodišču povedal predstavnik celjskega zapora, se Bilali ni nikoli pritožil nad razmerami v zaporu, ne predsedniku sodišča, ki je prihajal vsak teden, ne poveljniku, pomočniku poveljnika ali direktorju. V času, ko je bil pri njih v priporu, se res niso mogli prhati vsak dan, kot se lahko zdaj, so pa imeli vodo vedno na razpolago na dvorišču, prav tako se je lahko vedno oprhal vsak, če je šel na sodišče ali če je dobil obiske. Poleti je bilo to mogoče vsak dan.

Sicer pa bi bil lahko Bilali vsak dan zunaj sobe od tri do pet ur, tako na sprehodih, v bolj skromno opremljenem fitnesu ali v času obiskov. Prav tako bi lahko koristil versko oskrbo ali možnosti pogovorov s psihologom ali psihiatrom, pa je ni, v kantini bi si lahko kupil potrebščine, ki jih je pogrešal, šampon, pravijo v zaporu, je bil vedno na voljo, zaporniki so si lahko priskrbeli ventilatorje, na oknih pa so bili roloji, ki so zastirali sončne žarke.

Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem prič, sicer pa državno odvetništvo meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tako po temelju kot tudi višini.
Deli s prijatelji