SESTRADANE ŽIVALI

Toliko časa bo zaradi mučenja živali sedel Jože Klemenčič

Objavljeno 12. julij 2019 10.08 | Posodobljeno 12. julij 2019 10.09 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Jože Klemenčič bo sedel 8 mesecev, Francu Krošlju pogojna kazen. Živali na posestvu v Cundrovcu stradale, pomanjkljivi tudi veterinarska in kovaška oskrba.

Jože Klemenčič – od ljubitelja do mučitelja konj FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
BREŽICE – »Žal so bili konji na posestvu v Cundrovcu pri Brežicah žrtev neuspešnega posla podjetja Vitacel in krčevite želje, da bi se posel ohranil. A konji niso drevesa. So živa bitja, ki imajo pravico do hrane, oskrbe, dostojnega življenja, to je osnovni civilizacijski postulat. Za več njih ni bilo ustrezno poskrbljeno, trpeli so, krme ni bilo dovolj, veterinarska in kovaška oskrba sta bili pomanjkljivi, primanjkovalo jim je ustreznih hranil. Tudi voda bi morala biti sveža in pitna, ne pa da ves teden najprej stoji v gasilski cisterni, potem pa jo natočijo v plastično cisterno, ki je že zelena od alg,« je sodbo med drugim obrazložil brežiški okrajni sodnik Almir Kurspahić.
image
Ana Pan Vita ob odvzemu FOTO: Društvo Za Zaščito Konj

Jože Klemenčič, ki je bil posestnik, lastnik in oskrbnik konj na omenjenem posestvu, to je nekdaj veljalo za največji center za vzrejo in trening kasaških konj v Sloveniji, tudi v času od poletja do oktobra 2017, ko so mu jih zasegli, je bil zaradi mučenja živali obsojen na osem mesecev zapora. Zaradi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic, ko je junija 2017, tik pred javno dražbo, ki jo je zaradi poplačila upnikov razpisalo ljubljansko sodišče, dal s posestva odpeljati prikolico za prevoz konj, pa je dobil denarno kazen 900 evrov. Franc Krošelj, za katerega je sodišče ocenilo, da je bil tudi skrbnik konj, je bil obsojen na pogojno kazen šest mesecev zapora v preizkusni dobi treh let. Sodba še ni pravnomočna, oba zagovornika obsojenih, odvetnika Dušan Medved in Svetlana Vakanjac, sta že napovedala pritožbo.

Nekoč ponos, potem hiša duhov

Posestvo Vitacel je bilo nekoč ponos slovenskega konjeništva, čreda konj, tudi po več kot 300 jih je bilo, pa med najboljšimi in največjimi v Sloveniji in celo Evropi. Zanje je bilo v zlatih časih Vitacela vzorno poskrbljeno, prav tako je bilo v tem kazenskem postopku izpostavljeno, da je bil Klemenčičev prispevek k slovenskemu kasaškemu športu velik, tudi njegova predanost tem štirinožcem, v katere je bil zaljubljen, z njimi se je res intenzivno ukvarjal, pomenili so mu celo več kot družina. A po letu 2010, ko se je podjetje Vitacel začelo spopadati s finančnimi težavami, tudi blokadami in brezupnimi poskusi reševanja poslov, je šlo na posestvu samo še navzdol, čreda se je skrčila ne nekaj deset konj.
Klemenčič je zaradi odvzema konj vložil upravni spor, a ta še ni končan.

image
Franc Krošelj je bil po mnenju sodišča tudi skrbnik konj. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Čeprav je v javnost že leta 2011 prišla informacija o tem, da je za živali tam slabo poskrbljeno, se je zgodba začela razpletati šele predlani, ko so se na veterinarsko inšpekcijo obrnili z veterinarske fakultete, kjer so secirali poginulo žrebe, pripeljano s posestva. Sledil je odvzem preostalih konj s posestva, za katero sta oba inšpektorja dejala, da je delovalo kot hiša duhov.
»Od poletja do sredine oktobra 2017 Klemenčič na svojem posestvu v Cundrovcu pri Brežicah najmanj 14 konjem ni zagotavljal zadostne krme in pitne vode ter veterinarske in kovaške oskrbe. Skoraj vsi so bili v slabem rejnem stanju, tri kobile shirane z atrofijo mišic, ena popolnoma shirana z razklanimi kopiti, njeno žrebe je poginilo. Po oceni sodišča je dokazni postopek pokazal, da so v celoti izpolnjeni vsi zakonski znaki mučenja živali,« je sodbo obrazložil sodnik, ki ni sledil navedbam tožilstva o surovem ravnanju in trajni pohabitvi. A po mnenju prvostopenjskega sodišča ni dvoma, da je šlo za mučenje živali, saj je to možno storiti na dva načina: ali s surovim ravnanjem ali z nepotrebnim povzročanjem trpljenja.

Anino reševanje

Zakon o zaščiti živali namreč govori, da je nepotrebno trpljenje tudi to, če živalim ne daješ osnovne oskrbe; prostora, hrane, vode. In dejstvo je, da Klemenčičevi konji niso bili primerno oskrbovani. »Kot strokovnjak bi jih morali spremljati in ukrepati, če bi videli, da je nekaj narobe,« je očital Kurspahić in omenil najbolj slabotno kobilo Ano Pan Vito, ki je imela eno kopito razklano, iz njega je tekel gnojni izcedek, začel se je že vnetni proces gnitja kosti, zaradi česar so jo morali 11 mesecev pozneje evtanazirati. Njeno stanje se je v zavetišču za živali na Polzeli močno izboljšalo, a gnitje kosti je bilo prehudo, njeno telo ni zmoglo več.
»Iztekla se je tudi pot naše Ane Pan Vita. Bila je rešena 12. oktobra in samo njej se lahko zahvali vseh preostalih 12 konj, ki so bili rešeni teden dni za njo. Ana je prišla kot najbolj shirana in zanemarjena kobila, s težko poškodbo neoskrbljenega kopita. Kljub temu da smo se trudili in je tudi sama v okrevanje vložila vso življenjsko moč in energijo, je danes omagala. Zaspala je, ampak za sabo pustila velikanski pečat. Reševanje teh 13 revežev smo poimenovali Anino reševanje, kajti ona je bila tista, ki jih je dejansko rešila,« so oktobra lani zapisali v Društvu za zaščito konj.

Mučitelj konj

»Ana Pan Vita je bila v katastrofalnem stanju, in če ne bi ukrepali takrat, bi poginila v nekaj dneh. Klemenčič je v svoji zaljubljenosti in obsedenosti s konji še vedno vztrajal, da mu bo uspelo izboljšati finančno stanje podjetja, a je šlo le še navzdol. Tako je iz ljubitelja konj postal mučitelj konj, ta agonija pa je trajala dlje,« je v zaključni besedi dejal okrožni državni tožilec Bogdan Matjašič.
image
Shirane živali so odpeljali na Polzelo. FOTO: Mojca Marot

Krošelj je ob zaključku še enkrat izpostavil, da s konji ni imel nič, da je le odklepal vrata, ko so pripeljali hrano in vodo, in da je naredil, kar mu je naročil Klemenčič. O nobeni živali ni odločal ali odgovarjal zanjo, niti ni imel teh pristojnosti, zato ni bil skrbnik. »Le pomagal je na prošnjo Klemenčiča, v zahvalo pa se je znašel v kazenskem postopku,« je dejal njegov zagovornik Dušan Medved in se čudil, da tožilstvo nobene vloge ni pripisalo Klemenčičevi bivši ženi, ki je v vzrejnih registrih še vedno lastnica nekaterih konj.
14 konj najmanj je stradalo v Cundrovcu.

Klemenčič je znova trdil, da je šlo za zaroto proti njemu, za kar so izkoristili eno ubogo kobilo. Bil je zgrožen nad navedbami tožilca, je pa izpostavil izjave inšpektorice ob odvzemu konj, ko naj bi mu večkrat ponovila, da je njegovega življenja konec, da ga bo javnost linčala, za kar da je že vse pripravljeno. »Upam, da me boste sneli s križa. Pljunke si bom izbrisal z obraza, madeži pa bodo ostali,« je pred izrekom sodbe dejal sodniku in zatrdil, da se niti ene stvari na sodišču ni zlagal, niti ene olepševal sebi v prid, priznal je celo tisto, kar so drugi tajili.
O zadevi bo torej zaradi že napovedanih pritožb tehtalo višje sodišče. 
Deli s prijatelji