KRUTA USODA

Strojevodja si je po nesreči na železniškem prehodu vzel življenje

Objavljeno 17. september 2018 07.15 | Posodobljeno 17. september 2018 07.15 | Piše: Aleš Andlovič
Avgusta 2010 na tirih v Slovenskih goricah umrla Rosvita Rodošek in njen sin Dino. Zapornic osem let po tragediji še vedno ni, načrti pa so že zastareli.
Avtomobil je vlakovna kompozicija po trčenju potiskala 450 metrov. FOTO: Aleš Andlovič
ŠENTILJ V SLOVENSKIH GORICAH – »Tresla se je gora, rodila se je miš. Po vseh tragedijah so nam veliko obljubljali, a bore malo se je zgodilo. Pred časom so nas obvestili, kakšne plane imajo, a ti za nas niso sprejemljivi,« nam je o težavah z (ne)zavarovanimi železniškimi prehodi na progi med Mariborom in Šentiljem v Slovenskih goricah razlagal domačin. S svojo tričlansko družino živi le streljaj od železniškega prehoda v naselju Ranca, ki je pred osmimi leti vzel tri življenja.

Sorodniki in prijatelji nikoli ne bodo pozabili avgustovskega sobotnega popoldneva, ko sta se 43-letna Rosvita Rodošek in njen osemletni sin Dino vračala z obiska pri sorodnikih. Ker naj bi v času nesreče divjalo neurje, so preiskovalci sklepali, da je ženska pri prečkanju železniškega prehoda, ki je zavarovan z andrejevim križem, spregledala vlakovno kompozicijo. Rosvita ni opazila tovornega vlaka, ki je imel za lokomotivo priključenih še 17 vagonov. Strojevodja je močno zaviral, a silovitega trčenja ni mogel preprečiti. Lokomotiva je kar 450 metrov daleč potiskala audija A4, preden se je ustavila.

image
Audi, v katerem sta umrla Rosvita Rodošek in njen osemletni Dino. FOTO: Aleš Andlovič

A tragedije še ni bilo konec. Strojevodja, ki je upravljal vlakovno kompozicijo, nikakor ni mogel preboleti nesreče. Čeprav nedolžen, se je po tragediji znašel v depresiji, iz katere ni več našel izhoda. Le sedem mesecev pozneje se je 39-letni moški, ki je bil zaposlen na Slovenskih železnicah, zaprl v svoje stanovanje v bloku v Regentovi ulici v Mariboru. Iz plinske jeklenke je izpustil plin, odjeknila je močna eksplozija. Poklicni gasilci so ga iz povsem uničenega stanovanja prinesli močno ožganega, reševalci so ga odpeljali v mariborsko bolnišnico, a je nekaj dni pozneje umrl zaradi prehudih opeklin. Ljudje, ki so ga poznali, so prepričani, da ni mogel pozabiti dogodkov na prehodu čez železniške tire v Jelenčah. Vedno znova naj bi se obremenjeval s krivdo za tragedijo, čeprav so vse preiskave nesreče pokazale, da trčenja ni mogel preprečiti.

15 nesreč v 15 letih

Prebivalci zaselka Ranca so verjeli, da bo družinska tragedija pospešila pridobivanje opreme z zapornicami, primerne za 21. stoletje, ali da bodo poiskali katero drugo rešitev. Omenjeni odsek med štajersko prestolnico in mejo z Avstrijo je eden izmed nevarnejših v slovenskem železniškem križu.

image
Kako dolgo bodo domačini še v smrtni nevarnosti ob vsakem prečkanju tirov? FOTO: Aleš Andlovič

»Med Mariborom in Šentiljem je enajst prehodov, pet je zavarovanih s polzapornicami in šest z andrejevim križem,« so nam pojasnili na Slovenskih železnicah. Čeprav se je v zadnjih 15 letih na tem odseku zgodilo kar 15 nesreč (šest s smrtnimi žrtvami), še danes kar šest prehodov čez tire ne premore niti polzapornic, kaj šele zapornic. Izvedeli smo, da na Slovenskih železnicah obstajajo projekti, kako bi rešili problematiko (ne)zavarovanih prehodov na območju Pesnice in Šentilja. »V naselju Ranca se v sklopu projekta Nadgradnja progovnega odseka Maribor–Šentilj–državna meja ukinejo trije nivojski prehodi: Ranca 1, Ranca 2 in Ranca 3. Nivojski prehod Ranca 4 se bo zavaroval z avtomatsko napravo z zapornicami,« so razkrili v službi za odnose za javnostmi na Slovenskih železnicah. A zadnje ni po godu domačinom. »Ti načrti obstajajo že sedem let in so zastareli. Izdelani so bili takoj po tragediji, za domačine pa to pomeni, da se bo z ukinitvijo treh prehodov treba peljati pet kilometrov ali še kakšen meter več, da boš prišel na glavno cesto. Sicer je to z vidika varnosti napredek, a bi se zadevo dalo v vsem tem času urediti tudi drugače,« je sklenil ogorčeni domačin.

Koliko so vredna življenja?

Prebivalci, ki imajo dostop do svojih domov le prek nezavarovanih prehodov, so že kmalu po tragediji opozarjali, da je treba problematiko nujno urediti. Sporne prehode si je ogledal tudi takratni prometni minister Patrick Vlačič in obljubil takojšnje ukrepanje, saj naj bi težave v pesniški občini odpravili do marca. Marca že, vendar katerega leta? Obljube so se izjalovile in ob kritične prehode so bile postavljene le opozorilne table. Sicer so resda mnogo bolj vpadljive kot prejšnje, a ne zagotavljajo zadostne varnosti. Ureditev prehodov z novo cesto naj bi stala okrog milijon evrov – a koliko so vredna tri življenja?

Projekt naj bi že izvajali, a konkretnih posegov v naravi doslej še ni bilo. Domačini še vedno prečkajo nevarne tire, po katerih pelje tudi blizu 40 vlakovnih kompozicij na dan. Ker v zadnjih osmih letih ni bilo tragedije (z izjemo moškega, ki je leto po omenjeni nesreči le za las ušel smrti), so odgovorni zadevo potisnili na stranski tir in se reševanja lotili s polžjo hitrostjo. Načrti so pristali v predalih, na njih se je začel nabirati prah. Bo potrebna nova smrtna žrtev? 

image
Avtomobil je vlakovna kompozicija po trčenju potiskala 450 metrov. FOTO: Aleš Andlovič
Deli s prijatelji