DRAMA V GOZDU

Slovenski podjetnik pod medvedko klical na pomoč

Objavljeno 15. marec 2019 11.36 | Posodobljeno 18. marec 2019 07.30 | Piše: Milan Glavonjić

59-letni podjetnik iz Kočevja je komaj ušel medvedji družini. V begu je padel pod skalo, zver se je že stegovala proti njemu.

Srečanj medvedov in ljudi je vse več. FOTO: Robert Haasmann
KOČEVJE – Ko se medvedi prebudijo iz zimskega spanja, so zelo lačni, medvedke se z naraščajem podajo iskat hrano. Pri tem potolčejo tudi drobnico, goveda, konje, ruvajo čebelnjake.
image
Janko Rako s svojo belgijsko ovčarko na poti, kjer se je umikal medvedu.

Pred dnevi se je po svoji priljubljeni pohodniški poti, v smeri proti gradu Fridrihštajn na vrhu mogočne Stojne, odpravil tudi 59-letni Janko Rako in se od blizu spogledal z medvedjim velikanom. Ni bilo prvič, da je srečal kosmatega orjaka, ko se je klatil med mogočnimi smrekami in bukvami. Vsakič je leno šel svojo pot, ne da bi se oziral, tokrat pa je bilo drugače.

»Hotel me je s preganjanjem utruditi, si mislim. Kot da sem bil v njegovih očeh zgolj igrača za mladiča, ki sta sledila materi medvedki. Morda. Da pa bi me mahnila s taco zato, ker sem stopil čez črto dovoljenega, v njihov prostor, dvomim,« ugiba Janko in nato natančno opiše, kako se je rešil pred medvedjo družino.
 

Z mobitelom poklical na pomoč


»Nenadoma sta se na približno dvajsetih metrih pred mano, na gozdnati vzpetini, pokazala mladiča. Nobenega strahu nista kazala. Priznati moram, da sta me povsem očarala, čeprav sem se ob pogledu na njiju vkopal v zemljo, enako tudi moja psica, belgijska ovčarka.«

Nič hudega se ne bo zgodilo, si je mislil, a tedaj je kot strela z jasnega prikazala kosmatinka. Srborito je otresla rjavi kožuh, vrtela gobec in vohala. Ko je začela sopihati, je Janko vedel, da to ni več hec. Marsikdo v takem položaju bi se odločil za panični beg, Janko pa je obstal.
image
Kosmatinci so že zapustili svoje brloge.

»Takrat sem dojel, kako mogočna je ta žival. Prava grmada se je na tace postavila blizu mene. Počasi sem se obrnil in z zmernim korakom zašel za bližnji ovinek. Me še zasleduje, mi je rojilo po glavi. Ozrl sem se, trojica je neutrudno tacala za mano. Nisem dajal znakov prestrašenosti, priznam pa, da mi je kri že močno poganjalo po žilah. Razsodnost mi je nalagala, da naj počasi prečkam cesto in jo rinem v drugo smer. Upal sem, da se jih bom otresel. Zmota. Vztrajno so lahkotno lomastili za mojim hrbtom. Čutil sem se povsem nemočnega, čeprav imam kar precej kondicije, tudi za daljši tek navzdol. Medvedje zasledovanje sem moral nekako prekiniti, pot do čistine oziroma prvih hiš v Podgorski ulici je bila še dolga, nikogar nisem slišal.« Kaj še narediti, je razmišljal.
image
Srečanj medvedov in ljudi je vse več. FOTO: Robert Haasmann

Previdno je z mobitelom poklical v zdravstveni dom in povedal, da ga preganja medved in naj mu pridejo na pomoč. »Nadaljeval sem po vlaki, sledila mi je psica, ki je postala čisto tiho. Podaljšal sem korak in padel pod skalo, pogled nad mano se je tako zakril. Zaslišal sem reševalno vozilo, prihajalo je vse bližje. Nisem več sam, mi je odleglo. Na moji desni strani so se v košatem grmu sunkovito majale veje – med njimi pa medvedka, ki je rinila proti meni. Na srečo je takrat pripeljal reševalec in je zbežala ... Mislim si, da je nisem ogrožal, čeprav sem bil tam, kjer ni bilo najbolj primerno biti. Tisti dan je namreč v gozdu mrgolelo pohodnikov, jaz sem umaknil bolj v stran, na samo, verjetno tudi medvedja družina,« domneva Janko.
 

Kosmatinca odrivala z nogami


Je pa več primerov srečanja z medvedom, ki se za človeka ni končalo tako srečno. V zadnjih dneh sončnega avgusta 1987 se je 65-letna upokojenka Jožefa Kranjc iz Tržiča pri Strugah odpravila po gobe proti Kamen vrhu. Domov se ni vrnila, ubil jo je medved na planjavi mešanega gozda. Prič ni bilo, pod starejšim deblom je naslednjega dne lovec iz Ambrusa naletel na razkosano truplo pod listjem in grmičevjem.

»Žena, žena, medved me je!« je 70-letni tesar Stanislav Gruden malo pred polnočjo aprila 1996 rjovel pred hišo in kazal proti gozdu pri Ortneku v ribniški občini. Imel je hudo poškodovano glavo, odtrgana nos in uho ter iztaknjeno oko.
3 medvedi so ga zasledovali na območju gradu Fridrihštajn.


Februarja 2000 je pri sekanju drv 350 metrov visoko od prve hiše ob robu zasneženega gozda, pod Koškim kotom, medvedka planila na Franceta Gačnika iz Kota pri Ribnici. S spremenjenim videzom glave s številnimi kanali po lasišču, licu, obrazu, ušesih in nosu, zlomljeno roko, ranah po hrbtu, rokah in nogah se je več let bojeval za plačilo odškodnine.
Sončno nedeljsko dopoldne je 21. aprila 2011 v naravo zvabilo tudi Romana Hočevarja iz vasice Hrustovo pri Velikih Laščah. V bližnjem gozdu ga je presenetila medvedka in opraskala po nogah, hrbtu in glavi. Dlje se je zdravil v UKC Ljubljana, jeseni 2012 pa na okruten način umoril geometra Romana Novakoviča blizu svoje hiše.
Kot da sem bil v njenih očeh zgolj igrača za mladiča, ki sta sledila materi medvedki.


Enako je na poti proti Veliki Slevici pri Velikih Laščah sprehajalko s psico napadla medvedka. Zamahnila je s taco in jo oplazila po glavi. Takrat je padla. Njenega vriskanja ni nihče slišal, ne ve pa, kako dolgo je kosmatinca, ki je sopihal, odrivala z nogami. Odpeljali so jo na zdravljenje. Leta 2013 se je izpod medvedkin tac v Mali Gori čudežno rešil Staš Škrabec iz Ribnice.

Kako se je torej primerno obnašati ob srečanju z medvedom in se izmuzniti njegovemu ubijalskemu objemu? »Po vsem doživetem bi lahko rekel, da je razsodnost mati vseh modrosti,« je Janko Rako zaupal prijateljem po srečni vrnitvi vrnitvi iz okolice gradu Fridrihštajn. 
Deli s prijatelji