SMRT DUHOVNIKOV

Skrivnostna smrt župnika Franca (80)

Objavljeno 03. marec 2019 08.44 | Posodobljeno 03. marec 2019 08.53 | Piše: Vojko Zakrajšek

Ko so se v nedeljo, 26. septembra 1993, v Zapogah pri Vodicah domačini zjutraj zbrali pri maši, so župnika, 80-letnega Franca Rozmana, čakali zaman.

Župnik Viktor Pristov.
Ko so se v nedeljo, 26. septembra 1993, v Zapogah pri Vodicah domačini zjutraj zbrali pri maši, so župnika, 80-letnega Franca Rozmana, čakali zaman. Zamujanje ni bila njegova navada, zato je mladi ministrant stopil ponj v župnišče, toda našel je le razbito steklo na oknu in zaklenjena vrata. V sobi so našli razmetano farno dokumentacijo, župnikova postelja je bila premaknjena, gospod pa je bil mrtev. Slišati je bilo, da so farani opazili sledove nasilja na telesu, kriminalistična preiskava pa je sume o umoru ovrgla.
V uradnem policijskem sporočilu so zapisali, da je župnik umrl zaradi odpovedi srca. Toda po naključju ali ne je tisto noč župnišče obiskal tudi vlomilec, ki je ukradel 20.000 tolarjev in monštranco. Je mogoče, da sta bila smrt in vlom povezana? Mnogi so še danes, ne glede na uradno policijsko ugotovitev, prepričani, da se je zgodil umor.
Župnik Rozman, ki je bil kljub častitljivim letom še vedno čil in zdrav, je zadnje leto, odkar je umrla prejšnja gospodinja, sam skrbel zase. Le na kosilo je hodil k nekemu domačinu.
image
Cerkev na Kopanju. FOTO: Janez Zrnec

Štirinajst let je vodil samostojno zapoško faro, eno najmanjših v ljubljanski nadškofiji. Dovolj dolga doba torej, da so ga domačini dodobra spoznali in vzeli za svojega. Težko so se spopadli z dejstvom, da ne bo več maševal. Kot rečeno, bil je pri močeh, še dan pred tem je vodil pogreb in videti je bil zdrav. »Lani in letos smo skupaj obnovili župnišče, gospod pa je,« so povedali, »celo svojo skromno pokojnino namenjal župniji. Denarja nikoli ni imel pri sebi, zato se čudimo slabi obveščenosti vlomilca, ki bi povsod drugje gotovo našel več plena. Če ga seveda ni premamil denar, ki se je nabral od sobotnega pogreba.«

Odpoved srca in kup domnev

Po tragični novici, ki je obkrožila kraj, so farani odhiteli na kraj dogodka in še pred policijo, po isti poti kot vlomilec, vstopili v župnišče. Povedali so nekaj, o čemer so na policiji molčali; farni arhiv, dokumenti, vse je bilo razmetano po sobi, postelja je bila premaknjena, na telesu naj bi odkrili sledove nasilja. Toda ostalo je le pri trditvah domačinov, kajti preiskovalci, ki naj bi se po mnenju zbranih vaščanov vedli togo in neprijazno, sledov o nasilju nad župnikom niso potrdili.

Ostalo je pri tem, da je Franc Rozman umrl zaradi odpovedi srca, ni pa bilo odgovora na domneve, da naj bi ponoči slišal ropot in zalotil vlomilca, ob srečanju z njim pa naj bi mu med prerivanjem odpovedalo srce. Samo od sebe se je postavljalo vprašanje, kaj se je zgodilo prej – je najprej umrl župnik, nato pa je vstopil vlomilec? Je bilo obratno? Morda pa je med dogodkoma le obstajala kakšna povezava? Pozneje so vlomilca res prijeli, toda dokazali so mu le vlom, ne pa tudi nasilja nad župnikom.

Splet okoliščin in kup dvomov

Šlo naj bi torej za splet okoliščin, ki pa so za seboj pustile sled do današnjih dni. Mnogi krajani namreč nikoli niso verjeli takratnim ugotovitvam o naravni smrti, saj je bilo, kot so ponavljali, v župnišču vse premetano, našli pa naj bi tudi sledove krvi. Ko smo ob tragični obletnici govorili z neko domačinko, je brez ovinkov izrazila svoje prepričanje: »Naš župnik je bil umorjen.« Bili so zelo prizadeti in nikakor niso mogli verjeti, da gospod Franc Rozman ne bo več maševal. Na podlagi vsega, kar so videli, doživeli in slišali, so ostali veliki dvomljivci. Preprosto niso verjeli, da je šlo zgolj za naključje.
Tako kot vaščani Zapog so tudi na ljubljanski škofiji želeli čim prej vedeti, kdo se je spravil nad to majhno faro. Zanimanje zaradi dogodka z vrsto naključij je pokazal tudi takojšen prihod takratnega nadškofa Alojzija Šuštarja v družbi pomožnega škofa Jožefa Kvasa v Zapoge. Tja sta prišla še pred policijo.

Po izsledkih obdukcije naj bi župnik Franc Rozman umrl okrog 23. ure zvečer zaradi odpovedi srca. Ponovimo, nepojasnjeno je ostalo vprašanje, ali je pokojni sploh prišel v stik z vlomilcem ali ne.

Nedokončana zgodba s Kopanja

Osmega julija 1997 so v župnišču v Veliki Račni pri Grosupljem našli mrtvega 78-letnega kopanjskega župnika Viktorja Pristova. Umrl je nasilne smrti, storilec je za svoje gnusno dejanje uporabil nož, ki ga še niso našli.
Stekla je preiskava in sledi so pripeljale do romskega naselja pod Malim Mlačevim. Ko se je naselju približalo policijsko vozilo, je iz tabora zbežal 30-letni T. M., ki je že skoraj mesec dni živel med Romi. Policija je pridržala nekega 37-letnega Roma, a so ga kmalu spustili na prostost, ker niso ugotovili povezave z umorom, za T. M. pa so razpisali iskanje, mediji so objavili njegovo fotografijo in kmalu se je znašel v rokah policije.
image
Umorjeni župnik Anton Gosar. FOTO: Dejan Javornik

Tudi T. M. niso mogli ničesar dokazati, njegov oče pa je takrat celo javno izrazil jezo in dvom zaradi, tako je dejal, nekorektnega policijskega dela. Njihova družina je preživela javno ožigosanje, ki je njenim članom pustilo hude posledice. Toda le nekaj mesecev zatem so T. M. znova aretirali. Tokrat je preživel v priporu dva meseca in spet so ga morali, zaradi pomanjkanja dokazov, izpustiti. Na policijo se je vsul plaz očitkov o neučinkovitosti, čemur bi lahko, glede na poznejši potek dogodkov, pravzaprav pritrdili. Morilec kopanjskega župnika je še danes neznan.

Policija se je zaradi omenjenih zapletov skrila za izgovor, da so kriminalisti svoje delo končali; primer je v rokah tožilstva, vprašajte tam, se je glasil odgovor. Kljub vsemu je prišlo na dan, da je njihov osumljenec še vedno isti, torej človek, ki so ga dvakrat prijeli in dvakrat izpustili. Pozneje se je T. M. umiril, se zaposlil in nadaljeval šolanje. Toda nad glavo mu je ves čas visela huda obtožba.

Zakaj sodišče tega primera ni končalo? Fantova družina si je dolgo celila rane po vsem, kar so preživeli, hkrati pa so čakali, da se na sodišču nekaj premakne. Toda obširna preiskava se je neznansko zavlekla in samo bog ve, kako je spis romal iz enega v drug predal. Po naših podatkih naj bi zaradi pomanjkanja dokazov sprejeli sklep o ustavitvi postopka. Končalo se je tako, kot je pričakoval osumljenčev odvetnik.

Umor mekinjskega župnika

Zadnji umor župnika se je zgodil 17. januarja 2004 v Mekinjah pri Kamniku. Žrtev je bil 78-letni župnik Anton Gosar. Bila je v sobota, ko so v župnišču pogrešili upokojenega župnika Gosarja. Ko so poskusili vstopiti v njegovo sobo, so jim pot zaprla zaklenjena vrata. Vdrli so in onemeli; Anton Gosar je ležal na tleh, večkrat zaboden v hrbet in prsi. Preiskovalci so ugotovili, da je storilec svojo žrtev presenetil, opravil okrutno dejanje in ukradel nekaj denarja. Za seboj je zaklenil vrata.

Še istega dne zvečer so v zapuščeni hiši v Kamniku prijeli brezposelnega 28-letnega klateža Ladislava Žagarja iz Podstudenca. Na dan je prišlo, da je isti storilec že leta 1998 napadel župnika Gosarja in mu prizadejal hude poškodbe. Obsojen je bil na štiri leta in pet mesecev zapora. V času, ko se je zgodil januarski umor, bi moral Žagar še vedno sedeti za rešetkami, vendar so ga aprila 2003 pogojno spustili na prostost.

Trideset let zapora

Poleti 2004 se je začelo sojenje Ladislavu Žagarju. Obtoženec se je izgovarjal, da je bil v času storitve preveč pijan, da bi se zavedal svojega dejanja. Toda sodišče je na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja menilo, da ni šlo za zmanjšano prištevnost zaradi vpliva alkohola, in odločilo, da je storilcu dokazan zahrbten umor iz koristoljubja na grozovit način. Izrekli so mu najvišjo kazen, trideset let zapora.
Deli s prijatelji