ODMEVNA UGRABITEV

Šest ur zvezan v prtljažniku

Objavljeno 10. maj 2019 12.05 | Posodobljeno 10. maj 2019 12.05 | Piše: Lovro Kastelic

Štirje migranti ugrabili Miroslava Moravca pred njegovo zidanico. 79-letni Belokranjec: Skušal sem ostati miren, če bi kričal, bi me še ubili.

Miroslav Moravec je preživel pravo srhljivko. FOTO: Marko Feist
NOVO MESTO – »Kar sem doživel včeraj, ne bi privoščil niti največjemu sovražniku,« je pripovedoval 79-letni Miroslav Moravec, upokojeni gostilničar iz Malega Nerajca pri Dragatušu. Mirko, kot ga kličejo, je pravi Belokranjec, nepopustljiv in še kako ponosen na rodno belokranjsko in slovensko grudo. Zato si niti v najbolj groznih sanjah, pa je v življenju doživel in izkusil že marsikaj, ni predstavljal, da mu bo kdo tako kratil njegovo osebno svobodo, kot so mu jo v sredo nepridipravi iz Maroka in Alžirije, ki so prišli v našo državo brez vsakršnega dokumenta.
image
Miroslav Moravec je preživel pravo srhljivko. FOTO: Marko Feist

»Da se lahko kaj takšnega zgodi v samostojni državi!« je kljub neprespani noči še bojeviteje rohnel v četrtkovem jutru. V Novo mesto so ga k prijateljici Emi Šmajdek pripeljali prestrašenega in razrvanega šele ob pol treh zjutraj. Ni mogel razumeti, kako površna in neresna je slovenska oblast do varovanja lastnih meja. Spomnil se je Majniške deklaracije in Toneta Pavčka, ki je pred natančno tridesetimi leti vzneseno govoril o samostojni in svobodni državi.
image
Tukaj so ugrabili Mirka. FOTO: Lovro Kastelic

»Pa smo res samostojni in svobodni?!« je jezno vprašal. »Če na svoji zemlji ne morem normalno delati in če ta država dovoli barabam, ki bi morali biti lepo doma in pridno delati, da pridejo brez vsakršnih dokumentov v našo državo in me potem na mojem še zvežejo, vzamejo za talca, mi ukradejo avto in vse moje dostojanstvo ter me skoraj pred 80. letom kot zadnjo smet odvržejo na drugem koncu države – smo potemtakem res še samostojni in svobodni?!«
 

Predstavila sta se za arheologa


Glede na 3022 ilegalnih prehodov naše meje, kolikor jih je naša Generalna policijska uprava obravnavala do 6. maja, kar je za 99 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, je bilo torej le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo kaj takšnega, kot se je v sredo Mirku. Ta je pričakoval miren in deloven pomladni dan, zato je že ob sedmih zjutraj s svojim fordom c-max krenil domov v Mali Nerajec, koder prebiva s hčerko Natašo, njenim možem Egonom in vnukom Blažem. Tam imajo obsežen vinograd z zidanico, nahaja se dober kilometer stran. Ker se je deževje ponovno bližalo, je sklenil, da bo šel škropit in odstranjevat poškodovano listje in poganjke.
Marljivo je delal, ko sta ga premotila dva arheologa, analizirat sta prišla prav ta teren, kjer je njegov vinograd. Ko mu je hči ob 11. uri prinesla malico, ga je opozorila: »Občutek imam, da nista prišla zaradi tistega, kar sta ti povedala, nekaj drugega mora biti, pazi se!«
image
Peter Skerbiš, vodja Oddelka za upravljanje meja v Sektorju mejne policije v Upravi uniformirane policije, Jože Senica, namestnik generalne direktorice policije, in Tomaž Peršolja, vodja Sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije, so spregovorili o Mirkovi kalvariji in zagotovili, da je Slovenija kljub ugrabitvi v Beli krajini še vedno varna država.

Mirko se je spominjal: »Še na pijačo sem ju povabil, pa sta se mi samo zahvalila, da bosta že drugič.« Premišljeval je, ali nista bila morda v službi tihotapljenja prebežnikov. Tudi zato, kot pravi, ker sta bila kar naprej na telefonu, pa tudi ker je neko čudno naključje hotelo, da se je takoj, ko sta odšla, pojavil nov nepovabljenec. Ura je bila nekaj čez poldne, »ko sem z vrha vinograda ugledal visokega, črnega in na kratko ostriženega mladeniča«, se je še živo spominjal Mirko. Bil je Arabec. V rokah je imel dve prazni plastenki in tulil je po slovensko, »voda, voda«!
Mirko ga je slišal in z oddaljenosti odvrnil: »Tam doli je voda, kar natočite si!« In dal mlademu Arabcu še prijazen nasvet: »Ni za piti, je samo za škropljenje!«
 

Zvezanega pahnili v prtljažnik


Naposled se je odpravil po pobočju navzdol napolnit 15-litrsko škropilnico ter preverit, kaj zaboga želi ta tujec. In ko se je približal, sta se izza zidanice pojavila dva nova, potem pa še tretji, kot smo izvedeli. Bili so videti še mlajši in na prvo žogo še močnejše postave.
image
Pri skoraj 80 letih je moral debelih šest ur takole ležati v prtljažniku. FOTO: Marko Feist

»No problem, no problem,« mu je govoril eden izmed njih, drugi pa mu je zažugal z nožem. Vsi štirje so se pogovarjali v jeziku, ki ga Mirko ni razumel. Je pa dobro razumel položaj, v katerega ga je nekdo že v naslednjem trenutku brezkompromisno pahnil: s silo je namreč obrnil Mirka, mu zvil roke za hrbet, nekdo mu je iz žepa potegnil ključe, telefon, tretji je prinesel vrv, s katero so mu potem zvezali roki. Spraševati so ga začeli po denarju, money, money, a ga ni imel pri sebi.
Četrtega še iščejo
V sredo ob 18.24 so bili koprski policisti obveščeni, da so neznanci iz vozila izpustili zvezanega starejšega moškega, ki so mu prej ukradli vozilo in odvzeli ključe zidanice v Beli krajini. Moški se je zatekel k bližnjim stanovalcem iz kraja Prelože pri Lokvi, ti pa so obvestili policijo in svojce. Stekla je intenzivna kriminalistična preiskava v sodelovanju z italijanskimi varnostnimi organi, s pomočjo katerih so bili storilci, in sicer 25-letni državljan Maroka in dva 18-letna državljana Alžirije, ob 20.10 pri Bazovici prijeti. Med postopkom so ugotovili, da so bili vsi trije že prijeti pri ilegalnem prehodu meje in vrnjeni na Hrvaško. Za kaznivo dejanje ugrabitve je zagrožena kazen od šest mesecev do 10 let zapora, za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila pa kazen do dveh let zapora. Policisti še vedno iščejo četrto osebo, ki naj bi sodelovala pri ugrabitvi, a je vozilo zapustila pred končno lokacijo.


Je pa imel na ustih v tistem že obliž, roke in noge pa še dodatno zlepljene s samolepilnim trakom, kakršnega uporabljajo pleskarji. Takšnega so ga s svojo prtljago vred vrgli v prtljažnik njegovega avtomobila in ga pokrili z odejo. »Ob takih bikih, kot so bili ti lopovi, je bilo brez pomena kričati, ubili bi me. Skušal sem ostati čim dlje miren,« je pripovedoval Mirko. Zakričal je šele takrat, ko ga je okoli zapestja že tako bolelo, da ni več zdržal. Usmilili so se ga in na novo zvezali v vendarle udobnejši položaj.
 

Rešen po šestih urah


»Prepričan sem, da so me vzeli za talca, če bi jih ustavila policija,« je premišljeval. Mirko ne bo nikdar pozabil nore vožnje, zaradi katere so mu, kot pravi, uničili tudi sklopko. Nikdar ne bo pozabil njihove jeze, ki se je sprožila vsakič, ko so se izgubili, pri tem pa kar naprej tulili na tistega, ki je bil zadolžen za navigacijo. Nikdar ne bo pozabil trenutka, ko so zašli pri Starem trgu in so sunkovito obrnili, le malo je manjkalo, pa bi pristali v reki. Takole zvezan se ne bi nikoli rešil, je drgetal. Nikoli ne bo pozabil krčev, ki so ga zgrabili v nogah, nikoli šesturne kalvarije, ki jo je moral preživeti zvezan v prtljažniku lastnega vozila, še manj trenutka, ko so ga tujci zapustili tik pred italijansko mejo pri kraju Lokve. Brez četrtega, ki je očitno med enim izmed postankov neznano kam izginil, so jo podurhali brez besede.

Še vedno zvezan pa se je moral Mirko s skrajnimi močmi nekako rešiti, izvleči ter se dokopati do prve domačije. »Po šestih urah ležanja nog skoraj nisem več čutil,« se je spominjal 79-letni junak. Končno je spet zaslišal slovensko besedo. Potrkal je in prestrašeno izdavil: »Moje ime je Miroslav Moravec, ali ste tako dobri in pokličete policijo?«
Dovolj je, pravijo v Beli krajini
Odziv na vse bolj nasilne in predrzne ilegalne migrante, ki nezakonito prestopajo hrvaško-slovensko mejo ter ogrožajo življenja in premoženje domačinov, je bil na družbenih omrežjih tako silovit, da so Belokranjci že začeli intenzivne priprave na samoobrambo, v okviru katerih bo Civilna iniciativa proti migrantskemu centru v Beli krajini jutri ob 17. uri organizirala velik protestni shod v Črnomlju z naslovom DOVOLJ JE! Vlado bodo še zadnjič opozorili, da je njihova dolžnost varovati mejo in zagotoviti varnost občanov.


Ko je okoli polnoči videl enega izmed svojih ugrabiteljev, ki je sedel nemočno, zdaj je bil zvezan on, ob naših policistih, se mu je na obraz prvič prikradla vedrost: »Fantje moji, rad vas imam!« Kar objel bi policiste. »Nocoj je vaš večer!« Na srce jim je položil še nekaj: »Vam povem, najboljše zdravilo za takšne je – pendrek!« 
Deli s prijatelji