S sodelavci se ni smel niti pogovarjati

Da so lahko žrtve mobinga tudi vodilni delavci v podjetjih, potrjuje primer, s katerim se je ukvarjalo tudi vrhovno sodišče. Ravnanje, ki ga je pred leti od svojega nadrejenega prenašal takratni svetovalec uprave v nekem slovenskem podjetju, je sodišče opredelilo kot trpinčenje na delovnem mestu in mu kot primerno odškodnino pravnomočno prisodilo 9000 evrov z obrestmi.

Dokazi so potrdili, da je bil dlje žrtev trpinčenja, ki mu je pustilo posledice na psihičnem zdravju. Zaposleni po navodilu takratnega predsednika uprave z njim niso smeli komunicirati, prav tako mu niso smeli dajati informacij, preden je to odobril predsednik uprave. Čeprav je ta, zaslišan kot priča, risal popolnoma drugačno sliko dogajanj, ni bil verodostojen, je sklenilo sodišče. In ugotovilo, da tožniku v obdobju štirih let, do izteka delovnega razmerja konec marca 2014, niso zagotavljali ustreznega dela po vsebini in količini, dela pa je imel praktično zgolj toliko, kot si ga je sam poiskal. Čeprav je sodil med vodilne delavce, je delodajalčeva dolžnost zagotavljati mu delo, za katero sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi.
 

Brez izobraževanja

Sodišče prav tako ni sledilo navedbam delodajalca, da ga takoj po premestitvi na drugo delovno mesto ni bil dolžan nemudoma poslati na izobraževanje. Delodajalec lahko izobraževanje delavcev organizira v skladu z delovnim procesom in svojimi ekonomskimi zmožnostmi, vendar ima v konkretnem primeru tudi to ravnanje v povezavi z drugimi okoliščinami elemente trpinčenja. Tožnik je izobraževanje potreboval, ker ni imel znanja določenih računalniških programov, prav tako mu niso omogočili dostopa do računalniških aplikacij, potrebnih za delo, niso mu izdali mnenja, ki ga je potreboval ob prijavi na mesto predsednika uprave, ne nazadnje so dopustili vdor v njegov računalnik.

Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Sicer pa že obstoj drugih ravnanj tožene stranke v relativno dolgem časovnem obdobju dokazuje trpinčenje. Delovno sodišče mu je zato prisodilo 9000 evrov odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za preostalih 9000 evrov, kolikor je še zahteval, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; takšni odločitvi je pritrdilo višje delovno sodišče.


Delodajalec se je na vrhovno sodišče z revizijo obrnil s pravnim vprašanjem, ali je treba s tožbenim zahtevkom za odškodnino zaradi mobinga samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode ali ne (na primer posebej odškodnino za strah, za kršitev osebnostnih pravic, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Vrhovni sodniki so sklenili, da se praviloma dosodi enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Da tožnik ima trajne posledice, pa je ne nazadnje potrdil izvedenec psihiatrične stroke.