ODŠKODNINA
Prevzela sta stranke, zdaj bosta plačala
Nekdanjemu delodajalcu bosta dimnikarja morala plačati 20.000 evrov odškodnine.
Odpri galerijo
Šla sta na svoje in kršila pogodbo. FOTO: Leon Vidic
Dimnikarja, ki sta dala odpoved in se podala na pot samostojnih podjetnikov, morata svojemu nekdanjemu delodajalcu plačati odškodnino. Skupaj kar 20 tisočakov, saj sta s tem, ko sta mu prevzela stranke, zaradi česar je imel manj zaslužka, kršila konkurenčno klavzulo, ki sta jo imela zapisano v pogodbi o zaposlitvi.
Dimnikarja sta po prenehanju delovnega razmerja pri bivšem delodajalcu leta 2017 začela oglaševati svoje storitve in jih opravljati, torej v času, ko ju je zavezovala konkurenčna klavzula. Prevzela sta nekatere stranke prejšnjega delodajalca, tako da je temu potem, ko sta odšla na svoje, na terenu enega dimnikarja uspelo realizirati zgolj 41 odstotkov napovedanih in planiranih storitev, na terenu drugega pa še manj – le 16 odstotkov.
S tem sta kršila prepoved konkuriranja, zaradi česar sta dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino, je bilo jasno višje delovno sodišče. V skladu s konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi od prenehanja zaposlitve pri delodajalcu pa do poteka dveh let namreč ne smeta opravljati del in nalog, pri katerih bi izkoriščala tehnično-tehnološko znanje, poslovno znanje ali poslovne zveze, ki sta jih pridobila z delom ali v zvezi z delom pri nekdanjem delodajalcu, razen če jima to dovoli. V času veljavnosti konkurenčne klavzule pa imata pravico do nadomestila plače v višini tretjine povprečne mesečne plače, ki bi jo prejemala zadnje tri mesece; če pa ravnata v nasprotju s tem, sta dolžna nekdanjemu delodajalcu plačati odškodnino, vsak v višini 10.000 evrov, izhaja iz njunih pogodb.
Prvostopenjsko sodišče je sicer tožbeni zahtevek zavrnilo, a je višje delovno sodišče februarja lani zavrnilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom. Tudi v ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Sicer je presodilo, da je bila konkurenčna klavzula veljavno dogovorjena, vendar je menilo, da nista izkazana nastanek škode in obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nastalo škodo in da zato ni odškodninske odgovornosti tožencev zaradi kršitve konkurenčne klavzule.
Sodišče prve stopnje je štelo, da za neobstoj vzročne zveze zadošča že to, da ravnanje tožencev ni izključni razlog manjšega števila opravljenih dimnikarskih storitev glede na obveščene uporabnike. A je višje sodišče na pritožbo tožnika sodbo spremenilo in obema naložilo plačilo pavšalne odškodnine, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, z obrestmi od februarja 2017, ter vračilo stroškov postopka – enemu dimnikarju dobra dva tisočaka, drugemu pa slaba dva tisočaka, ter skupaj še tisoč evrov.
Okoliščina, da nekatere stranke niso bile zadovoljne z dimnikarskimi storitvami tožeče stranke, zaradi česar naj bi tudi v teh primerih stranke zamenjale dimnikarja, po mnenju sodišča ni odločilna. Bistveno je, da sta toženca kot samostojna podjetnika izkoriščala znanje ter predvsem zveze, ki predstavljajo posebno vrednost v okviru poslovanja nekdanjega delodajalca, ki je zaradi opravljanja storitev toženih izgubil dotedanje stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Pri tem ni dolžan dokazovati niti višine škode; nastanek škode je izkazan že z izgubo enega samega uporabnika dimnikarskih storitev.
Višje sodišče je obema tožencema naložilo plačilo pavšalne odškodnine. FOTO: Uroš Hočevar
Dimnikarja sta po prenehanju delovnega razmerja pri bivšem delodajalcu leta 2017 začela oglaševati svoje storitve in jih opravljati, torej v času, ko ju je zavezovala konkurenčna klavzula. Prevzela sta nekatere stranke prejšnjega delodajalca, tako da je temu potem, ko sta odšla na svoje, na terenu enega dimnikarja uspelo realizirati zgolj 41 odstotkov napovedanih in planiranih storitev, na terenu drugega pa še manj – le 16 odstotkov.
Kršila prepoved konkuriranja
S tem sta kršila prepoved konkuriranja, zaradi česar sta dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno pavšalno odškodnino, je bilo jasno višje delovno sodišče. V skladu s konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi od prenehanja zaposlitve pri delodajalcu pa do poteka dveh let namreč ne smeta opravljati del in nalog, pri katerih bi izkoriščala tehnično-tehnološko znanje, poslovno znanje ali poslovne zveze, ki sta jih pridobila z delom ali v zvezi z delom pri nekdanjem delodajalcu, razen če jima to dovoli. V času veljavnosti konkurenčne klavzule pa imata pravico do nadomestila plače v višini tretjine povprečne mesečne plače, ki bi jo prejemala zadnje tri mesece; če pa ravnata v nasprotju s tem, sta dolžna nekdanjemu delodajalcu plačati odškodnino, vsak v višini 10.000 evrov, izhaja iz njunih pogodb.
10
tisoč evrov mora plačati vsak dimnikar.
tisoč evrov mora plačati vsak dimnikar.
Prvostopenjsko sodišče je sicer tožbeni zahtevek zavrnilo, a je višje delovno sodišče februarja lani zavrnilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom. Tudi v ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Sicer je presodilo, da je bila konkurenčna klavzula veljavno dogovorjena, vendar je menilo, da nista izkazana nastanek škode in obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožencev in nastalo škodo in da zato ni odškodninske odgovornosti tožencev zaradi kršitve konkurenčne klavzule.
Sodišče prve stopnje je štelo, da za neobstoj vzročne zveze zadošča že to, da ravnanje tožencev ni izključni razlog manjšega števila opravljenih dimnikarskih storitev glede na obveščene uporabnike. A je višje sodišče na pritožbo tožnika sodbo spremenilo in obema naložilo plačilo pavšalne odškodnine, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, z obrestmi od februarja 2017, ter vračilo stroškov postopka – enemu dimnikarju dobra dva tisočaka, drugemu pa slaba dva tisočaka, ter skupaj še tisoč evrov.
Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, a je višje delovno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo.
Okoliščina, da nekatere stranke niso bile zadovoljne z dimnikarskimi storitvami tožeče stranke, zaradi česar naj bi tudi v teh primerih stranke zamenjale dimnikarja, po mnenju sodišča ni odločilna. Bistveno je, da sta toženca kot samostojna podjetnika izkoriščala znanje ter predvsem zveze, ki predstavljajo posebno vrednost v okviru poslovanja nekdanjega delodajalca, ki je zaradi opravljanja storitev toženih izgubil dotedanje stranke, s tem pa tudi prihodek oziroma dobiček. Pri tem ni dolžan dokazovati niti višine škode; nastanek škode je izkazan že z izgubo enega samega uporabnika dimnikarskih storitev.
