SMRT V KOLONI

Planiškega delavca ubila kamionarska past

Objavljeno 13. november 2019 08.09 | Posodobljeno 13. november 2019 08.09 | Piše: Boštjan Fon

Kolona pred karavanškim predorom usodna za 41-letnega očeta dveh otrok. Vsako zimo je pomagal pri pripravi planiške velikanke.

Bil je med najboljšimi balinarji v drugi ligi.
HRUŠICA – Nedeljski večer se je pogrezal v noč, ko je tik pred karavanškim predorom na izvozu za Hrušico silovito počilo. »Okoliščine kažejo, da je okoli 22.40 na voznem pasu v smeri Karavank voznik osebnega vozila trčil v zadnji del priklopnika tovornega vozila, ki je kot zadnje stalo v koloni. Na kolono so bili vozniki opozorjeni s prometno signalizacijo,« je sporočila policija.
image
Vozniki mojajo skozi mišnico, če želijo z avtoceste. FOTO: Boštjan Fon

Iz naselja se na kraj trčenja dobro vidi. Očividka je zapisala, da je moralo biti nekaj hujšega, saj so bili na izvozu dolgo policisti in gasilci, reševalno vozilo pa da se je s kraja dogodka odpeljalo brez signalnih luči za nujno vožnjo. Na žalost se ni zmotila. V osebnem vozilu, ki se je zaletelo v stoječi kamion, je življenje izgubil 41-letni Aleš Stroj iz Hraš, ki je trenutno živel na Hrušici.

V žalostno statistiko prometnih nezgod je ime očeta dveh otrok, hči še ni prestopila šolskega praga, vpisano kot osma smrtna žrtev na gorenjskih cestah v tem letu. Vzela ga je past, ki preži ob izvozu za Hrušico: na tem delu gorenjske avtoceste je bila to že tretja nesreča s smrtnim izidom zaradi kolone težkih tovornjakov in druga letos; v začetku marca je po trku v stoječi tovornjak umrl voznik priklopnika, ki se je zaletel od zadaj.
image
Na tem kraju je umrl 41-letni Stroj. FOTO: Boštjan Fon

»Kadar nastane kolona kamionov pred predorom, postane izvoz prava mišnica, kar neprevidnega voznika ob slabi vidljivosti lahko drago stane. Ni nam jasno, zakaj prometni policisti in Dars glede tega ne ukrepajo. Kolona kamionov pač ne more biti stalnica, kot da je to nekaj vsakdanjega na našem predelu gorenjske avtoceste. Tako stanje je nedopustno, predvsem pa smrtno nevarno,« nam je zaupal eden od domačinov, ki vsakodnevno uporabljajo prav izvoz z avtoceste, kjer je zaradi trka v stoječ priklopnik umrl Aleš Stroj.
 

Žalost v Planici


Navdušen balinar, igralec moštva Mengeš Rakoll, trenutno vodilnega v drugi balinarski ligi vzhod, z veseljem je igral tudi pikado, pozimi pa so se njegove oči vedno zazrle proti Planici, in to ne le med smučarskimi skoki ali poleti. Aleš je bil namreč v prvih vrstah planiških delavcev, ki pripravljajo vsakoletni športni spektakel svetovnih razsežnosti. Pomagal je vso zimo do konca marca, ko zasveti letalnica pod Poncami v vsem svojem sijaju in se začne lov na daljave.
image
Aleš (levo) in Marko (desno) v družbi direktorja svetovnega pokala Walterja Hoferja FOTO: Boštjan Fon

»Poznala sva se desetletje, najino druženje se je začelo ob igranju pikada,« nam je zaupal Alešev dobri prijatelj Marko Mlakar. »Potem se je preselil na Hrušico in sva bila bližje, sam sem doma na Slovenskem Javorniku. Med planičarje je prišel nekaj pred menoj.«

Ko sta se Aleš in Marko prvič srečala ob velikanki, sta takoj vedela, da bosta vse dni tičala skupaj. »Z njim sem bil zadolžen za oskrbo sodniškega stolpa in teptačev, ki so delali na doskočišču. S polnimi nahrbtniki sva gor po stopnicah šla po petkrat ali šestkrat na dan.« Včasih sta ubrala drugo taktiko in sta se odpeljala z žičnico na vrh ter se nato spuščala. A spet je bilo treba po stopnicah, vseh 1191, kar jih je ob velikanki, sta morala prehoditi.
S polnimi nahrbtniki sva gor po stopnicah šla po petkrat ali šestkrat na dan.


»Prav Planica naju je najbolj povezala. Tam sva bila skupaj že pred prireditvami in tudi potem, ko je bilo konec, ko smo pospravljali. Bil je nasmejan in veder, vedno pripravljen za kakšno potegavščino ali pa je razdrl takšno kosmato, da smo se vsi režali. Pogrešali ga bomo.« Tudi vodja planiške letalnice Iztok Pergarec - je poudaril, da so planičarji izgubili marljivega, zanesljivega in zabavnega sodelavca in prijatelja.

»Aleš je bil pravi dečko. Med nas se je vključil pred nekaj leti. Takoj je prerasel vajeniško dobo, vsi smo ga imeli radi. Vedno je našel čas, da je prišel pomagat v Planico. Kadar je bilo najbolj krizno, si se lahko nanj zanesel brez omahovanja. Včasih, če je res stiskal mraz, je iz svoje skrite rezerve ob stranskem žepu nahrbtnika potegnil za vsakega po par kapljic krepkega, da je pognalo kri po žilah. To, kar sta delala z Mlakarjem, je izjemno težko in naporno. Aleš je bil trpežen in vztrajen. Lahko smo ga dali še na sto in eno drugo mesto, vedno je znal poprijeti za delo, ne da bi mu bilo treba reči dvakrat. Manjkal nam bo.«
3.
smrtna žrtev zaradi kolone kamionov pred predorom.


V prostoru pod sodniškim stolpom, kamor razen planičarjev ne more nihče drug, v tako imenovani teptaški sobi, je zalepljena množica internih posnetkov planiške zgodovine in zgodovinskih plakatov. Na oddaljenem delu, na mirnem koncu stran od vrat, je posebna stena. Tam ni plakatov. Planičarji na to steno obesijo fotografije prijateljev, svojih nekdanjih sodelavcev na velikanki. Žal bodo morali sliko Aleša Stroja dodati med fotografije planičarjev, ki so za vedno odšli. Od njega se bodo poslovili na pokopališču v Begunjah jutri ob 15. uri. 
Deli s prijatelji