PO DESETIH LETIH
Padli steber zadel delavca
Deset let od ene hujših delovnih nesreč. Na zatožno klop je sedlo šest obtoženih.
Odpri galerijo
Šesterica obtoženih na celjskem sodišču FOTO: Mojca Marot
CELJE – Ernest Pušnik, Nataša Rovan Gračner, Franc Šprajc, Cvitko Feraro, Drago Knez in Dušan Bratušek so skoraj deset let od tragične delovne nesreče, ta se je zgodila 30. julija 2009 na gradbišču celjske tržnice, sedli na zatožno klop celjskega okrožnega sodišča. Obtožnica jim očita ogrožanje varnosti pri delu in povzročitev splošne nevarnosti pri gradbeni dejavnosti, zaradi česar se je zgodila nesreča, v kateri sta umrla delavca, stara 51 in 35 let. Oba sta bila državljana Bosne in Hercegovine na začasnem delu v Sloveniji. Nesreča se je zgodila, ko je upravljavec avtodvigala z nosilno verigo, ki je zanihala, zadel v že postavljen okvir prečne konstrukcije, ki ni bila ustrezno varovana, zato sta se podrla levi in desni vertikalni steber, eden od njiju je pod seboj pokopal delavca.
Prvoobtoženi Pušnik je dejal, da vztraja pri zagovoru, ki ga je podal v preiskavi, zato ga je sodnik Zoran Lenovšek le prebral. V njem je zanikal krivdo in pojasnil, da ni bil odgovorni vodja projekta, ampak odgovorni vodja posamičnih del na gradbišču. Zadolžen je bil za rušenje stare tržnice, zemeljska, železobetonska, zidarska in fasaderska dela, ko se je zgodila nesreča, pa ga ni bilo na gradbišču. Dejal je, da se je o varnosti pri delu posvetoval s koordinatorko Rovan Gračnerjevo, varnostni načrt, ki ga je izdelala, pa je bil v njegovi pisarni in je bil dostopen vsem. Da so bili z njim seznanjeni tudi delavci, so potrdili s podpisom. Na vprašanje tožilke Marinke Čakš, ali so imeli pred nezgodo kakšen delovni sestanek na gradbišču, je Pušnik odgovoril, da ne. Ko je izvedel, da naj bi zamenjali strani pri stebrih, je poklical odgovornega za montažo Cvitka Feraro, ta pa mu je zagotovil, da zadevo že rešujejo. Čemu sta bila delavca na gradbišču v času postavljanja konstrukcije, ni vedel niti Franc Šprajc, delovodja na gradbišču, saj da so se dan pred montažo z delavci dogovorili, da morajo biti najmanj deset metrov od kraja, kjer se je opravljala montaža.
Vsakršno krivdo je v pisnem zagovoru odločno zavrnil tudi Cvitko Ferara. Dejal je, da ni bil odgovoren za montažo, ker ni mogel biti, saj bi moral za to imeti opravljen strokovni izpit, ki pa da ga ni imel. Dejal je še, da nikoli ni opravljal nobenih monterskih del, da pa je usodnega dne, ko so ga obvestili, da prečne osi ne ustrezajo, delavcem naročil, naj še enkrat vse premerijo, ne pa tudi, kako naj to opravijo. Program montaže naj bi sicer izdelal statik podjetja Kravanja, napačna montaža pa je bila posledica že v delavnici napačno označenih dveh vertikalnih stebrov. Krivdo je zanikal tudi Drago Knez, zaposlen v podjetju Kravanja, ki je zatrdil, da na gradbišču ni bil niti delovodja niti skupinovodja. Da je vse delal po predpisih, pa je v pisnem zagovoru zatrdil tudi Dušan Bratušek, ki je usodnega dne upravljal avtodvigalo.
Sojenje bo obsežno, saj bodo v prihodnjih tednih in mesecih zaslišali več delavcev in izvedencev različnih strok, zato je epilog mogoče pričakovati šele pozno jeseni.
Prvoobtoženi Pušnik je dejal, da vztraja pri zagovoru, ki ga je podal v preiskavi, zato ga je sodnik Zoran Lenovšek le prebral. V njem je zanikal krivdo in pojasnil, da ni bil odgovorni vodja projekta, ampak odgovorni vodja posamičnih del na gradbišču. Zadolžen je bil za rušenje stare tržnice, zemeljska, železobetonska, zidarska in fasaderska dela, ko se je zgodila nesreča, pa ga ni bilo na gradbišču. Dejal je, da se je o varnosti pri delu posvetoval s koordinatorko Rovan Gračnerjevo, varnostni načrt, ki ga je izdelala, pa je bil v njegovi pisarni in je bil dostopen vsem. Da so bili z njim seznanjeni tudi delavci, so potrdili s podpisom. Na vprašanje tožilke Marinke Čakš, ali so imeli pred nezgodo kakšen delovni sestanek na gradbišču, je Pušnik odgovoril, da ne. Ko je izvedel, da naj bi zamenjali strani pri stebrih, je poklical odgovornega za montažo Cvitka Feraro, ta pa mu je zagotovil, da zadevo že rešujejo. Čemu sta bila delavca na gradbišču v času postavljanja konstrukcije, ni vedel niti Franc Šprajc, delovodja na gradbišču, saj da so se dan pred montažo z delavci dogovorili, da morajo biti najmanj deset metrov od kraja, kjer se je opravljala montaža.
Celjska tržnica danes. Pred desetimi leti sta med gradnjo umrla dva delavca. FOTO: Mojca Marot
Vsakršno krivdo je v pisnem zagovoru odločno zavrnil tudi Cvitko Ferara. Dejal je, da ni bil odgovoren za montažo, ker ni mogel biti, saj bi moral za to imeti opravljen strokovni izpit, ki pa da ga ni imel. Dejal je še, da nikoli ni opravljal nobenih monterskih del, da pa je usodnega dne, ko so ga obvestili, da prečne osi ne ustrezajo, delavcem naročil, naj še enkrat vse premerijo, ne pa tudi, kako naj to opravijo. Program montaže naj bi sicer izdelal statik podjetja Kravanja, napačna montaža pa je bila posledica že v delavnici napačno označenih dveh vertikalnih stebrov. Krivdo je zanikal tudi Drago Knez, zaposlen v podjetju Kravanja, ki je zatrdil, da na gradbišču ni bil niti delovodja niti skupinovodja. Da je vse delal po predpisih, pa je v pisnem zagovoru zatrdil tudi Dušan Bratušek, ki je usodnega dne upravljal avtodvigalo.
