NADALJEVANJE SOJENJA
»Še vedno imam pred očmi Žana, ki je moral umreti povsem po nedolžnem«
Nadaljuje se sojenje Janku Tomiću za uboj Žana Kreslina in tri poskuse uboja. Eden od napadalcev na njegovega sina trdi, da so ga hoteli le pregnati v hišo.
Odpri galerijo
Kristijan Pfajfer je bil že kmalu po napadu obsojen na 20 mesecev zapora. Posledice dveh krogel menda čuti še danes. FOTO: Aleš Andlovič
PTUJ – »Streljal je brez presledkov, izstreljeval eno kroglo za drugo,« je na včerajšnji obravnavi teorijo tožilstva, da je 51-letni Janko Tomić, obtožen uboja in treh poskusov uboja lanskega maja na Krčevini pri Vurberku, streljal tako na dvorišču kot z balkona, ovrgel ustreljeni Kristijan Pfajfer.
Zatem pa je 26-letni mladenič na dolgo in široko opisoval dogajanje usodnega večera. Dotaknil se je tudi namena, ki ga je imela četverica napadalcev lanske majske noči: »Naš namen tistega večera je bil, da razbijemo avtomobil. Citroën C5.«
Da se je zgodilo drugače, Kristijan Pfajfer krivi lastnika avtomobila, 21-letnega Žana Tomića. »Stopil sem do kolesa in z nožem prerezal pnevmatiko. Takrat je nekdo stopil skozi vrata in dejal: 'Kaj delate?!' Ker smo se zbali, da bo, če zbežimo, tekel za nami in videl registrsko tablico našega avtomobila, sva ga s Sašem (Vidovičem, op. p.) poskušala pregnati v hišo in ga prestrašiti. Pri tem sem z nogo brcnil v okensko polkno. Sprva se mi je zdelo, da okna nisem razbil, a so me policisti pozneje podučili drugače,« je pojasnjeval Pfajfer.
Veliko se pri napadu na 21-letnega Žana Tomića ni ustavljal, nadaljeval je zgodbo na točki, ko so odjeknili streli: »Naenkrat sem zaslišal strele. Mojim fantom sem dejal, da moramo pobegniti. Ko sem bil kakšen meter od ograje, sem začutil bolečino v desnem ramenu. Takrat sem vedel, da gre zares in da pištola ni ne plašilka ne replika. Zavedel sem se, da nas strelec ne želi prestrašiti, ampak ubiti. Zatem je naenkrat padel Žan. Rotil me je, naj mu pomagam. A ko sem to poskušal storiti, me je zadela še druga krogla.«
Kdo je streljal na njih, četverica mladeničev, poleg pokojnega Žana Kreslina in ranjenega Kristijana Pfajferja sta sodelovala še 30-letni Sašo Vidovič in dve leti mlajši Eno Mlakar, ni videla. Balkon, na katerem je stal strelec, je bil v temi, medtem ko je bila četverica, tako Pfajfer, »razsvetljena kot božično drevo«.
Na dvorišču se je namreč prižgal reflektor, ki je osvetlil ne samo dvorišče, ampak tudi bližnjo okolico.
Pfajfer, ki prestaja 20-mesečno zaporno kazen zaradi nasilništva in poškodovanja tuje stvari v zaporu na Dobu, je teorijo tožilke Dijane Šeruga Sagadin, da je Janko Tomić streljal z dveh lokacij, ostro zavrnil: »Ne. Ne. To ne drži. Med streli ni bilo daljše pavze, da bi lahko strelec prišel v spodnje nadstropje.«
Zatem pa senatu pojasnil, da ga še vedno tlačijo nočne more okrog streljanja nanj: »Ne morem spati. Še vedno imam pred očmi Žana, ki je moral umreti povsem po nedolžnem. Fizično si še vedno nisem opomogel, redno pa obiskujem tudi psihologa.« Na koncu je Pfajfer še rekel, da ni imel česa skrivati, in čeprav so na ruti našli njegove biološke sledi, še naprej trdi: »Nisem bil zamaskiran.«
Grozljiva je bila tudi izpoved Ena Mlakarja, ki obžaluje, da je sodeloval v nočni akciji: »Žal mi je za to, kar se je zgodilo. Naredil sem napako, ampak da potem nekdo brezciljno strelja v zrak in temo ...«
Čeprav Žanu Tomiću ni skrivil niti lasu niti ni ničesar poškodoval, saj je čakal nekaj deset metrov od hiše, se je tragične noči bal za svoje življenje: »Zaslišal sem strele. Mimo glave so mi leteli projektili. Tekel sem za svoje življenje. Ker se nisem oziral nazaj, tudi nisem vedel, da je kdo zadet. Kaj se je zgodilo, mi je pozneje pri avtu povedal Sašo. Tako me je prizadelo, da sem začel bruhati.« Zatem pa je tudi on pojasnil, da je strelec streljal le z balkona. Po Mlakarjevem spominu je odjeknilo kakšnih 10 strelov, drug za drugim s kakšnima dvema sekundama premora.
Sosedje, sodišče je včeraj zaslišalo trojico, se slabo spominjajo dogajanja. Pa ne zato, ker bi izgubili spomin, ampak ker se je dogodek zgodil malo pred tretjo uro zjutraj. »Streli so me prebudili, zato ne morem trditi, kolikokrat je počilo,« so v en glas poudarjali. O tem, da naj bi se Žan Tomić sprl z družbo iz Maribora, pa ni vedel nihče od njih. Sojenje se bo nadaljevalo prihodnji teden.
Pokojni Žan Kreslin FOTO: Facebook
Zatem pa je 26-letni mladenič na dolgo in široko opisoval dogajanje usodnega večera. Dotaknil se je tudi namena, ki ga je imela četverica napadalcev lanske majske noči: »Naš namen tistega večera je bil, da razbijemo avtomobil. Citroën C5.«
Da se je zgodilo drugače, Kristijan Pfajfer krivi lastnika avtomobila, 21-letnega Žana Tomića. »Stopil sem do kolesa in z nožem prerezal pnevmatiko. Takrat je nekdo stopil skozi vrata in dejal: 'Kaj delate?!' Ker smo se zbali, da bo, če zbežimo, tekel za nami in videl registrsko tablico našega avtomobila, sva ga s Sašem (Vidovičem, op. p.) poskušala pregnati v hišo in ga prestrašiti. Pri tem sem z nogo brcnil v okensko polkno. Sprva se mi je zdelo, da okna nisem razbil, a so me policisti pozneje podučili drugače,« je pojasnjeval Pfajfer.
Janku Tomiću grozi dolga zaporna kazen. FOTO: Aleš Andlovič
Veliko se pri napadu na 21-letnega Žana Tomića ni ustavljal, nadaljeval je zgodbo na točki, ko so odjeknili streli: »Naenkrat sem zaslišal strele. Mojim fantom sem dejal, da moramo pobegniti. Ko sem bil kakšen meter od ograje, sem začutil bolečino v desnem ramenu. Takrat sem vedel, da gre zares in da pištola ni ne plašilka ne replika. Zavedel sem se, da nas strelec ne želi prestrašiti, ampak ubiti. Zatem je naenkrat padel Žan. Rotil me je, naj mu pomagam. A ko sem to poskušal storiti, me je zadela še druga krogla.«
Razsvetljeni kot božično drevo
Kdo je streljal na njih, četverica mladeničev, poleg pokojnega Žana Kreslina in ranjenega Kristijana Pfajferja sta sodelovala še 30-letni Sašo Vidovič in dve leti mlajši Eno Mlakar, ni videla. Balkon, na katerem je stal strelec, je bil v temi, medtem ko je bila četverica, tako Pfajfer, »razsvetljena kot božično drevo«.
Policisti so imeli veliko dela, da so preiskali okoliščine. FOTO: Aleš Andlovič
Na dvorišču se je namreč prižgal reflektor, ki je osvetlil ne samo dvorišče, ampak tudi bližnjo okolico.
Pfajfer, ki prestaja 20-mesečno zaporno kazen zaradi nasilništva in poškodovanja tuje stvari v zaporu na Dobu, je teorijo tožilke Dijane Šeruga Sagadin, da je Janko Tomić streljal z dveh lokacij, ostro zavrnil: »Ne. Ne. To ne drži. Med streli ni bilo daljše pavze, da bi lahko strelec prišel v spodnje nadstropje.«
Zatem pa senatu pojasnil, da ga še vedno tlačijo nočne more okrog streljanja nanj: »Ne morem spati. Še vedno imam pred očmi Žana, ki je moral umreti povsem po nedolžnem. Fizično si še vedno nisem opomogel, redno pa obiskujem tudi psihologa.« Na koncu je Pfajfer še rekel, da ni imel česa skrivati, in čeprav so na ruti našli njegove biološke sledi, še naprej trdi: »Nisem bil zamaskiran.«
Zatem je naenkrat padel Žan. Rotil me je, naj mu pomagam. A ko sem to poskušal storiti, me je zadela še druga krogla.
Grozljiva je bila tudi izpoved Ena Mlakarja, ki obžaluje, da je sodeloval v nočni akciji: »Žal mi je za to, kar se je zgodilo. Naredil sem napako, ampak da potem nekdo brezciljno strelja v zrak in temo ...«
Čeprav Žanu Tomiću ni skrivil niti lasu niti ni ničesar poškodoval, saj je čakal nekaj deset metrov od hiše, se je tragične noči bal za svoje življenje: »Zaslišal sem strele. Mimo glave so mi leteli projektili. Tekel sem za svoje življenje. Ker se nisem oziral nazaj, tudi nisem vedel, da je kdo zadet. Kaj se je zgodilo, mi je pozneje pri avtu povedal Sašo. Tako me je prizadelo, da sem začel bruhati.« Zatem pa je tudi on pojasnil, da je strelec streljal le z balkona. Po Mlakarjevem spominu je odjeknilo kakšnih 10 strelov, drug za drugim s kakšnima dvema sekundama premora.
Skrival se je Ena Mlakarja so na ptujskem sodišču pričakovali že prejšnji teden. Obrazložitve, zakaj ga ni bilo, takrat nismo slišali. Zdaj pa smo izvedeli, da se je v času obravnave skrival na odprtem oddelku zapora na Rogozi. Da Mlakar ni sam odšel na pričanje na Ptuj, so v zaporu izvedeli šele, ko so zgodaj popoldne klicali na ptujsko sodišče, ali obravnava še traja. Nad odgovorom, da Mlakarja sploh ni bilo na sodišče, so bili presenečeni tudi v zaporu. Ko so preiskali prostore, so v enem našli skrivajočega se Mlakarja. Ker prejšnjič ni sam prišel na obravnavo, ga je tokrat spremljal pravosodni policist.
Sosedje, sodišče je včeraj zaslišalo trojico, se slabo spominjajo dogajanja. Pa ne zato, ker bi izgubili spomin, ampak ker se je dogodek zgodil malo pred tretjo uro zjutraj. »Streli so me prebudili, zato ne morem trditi, kolikokrat je počilo,« so v en glas poudarjali. O tem, da naj bi se Žan Tomić sprl z družbo iz Maribora, pa ni vedel nihče od njih. Sojenje se bo nadaljevalo prihodnji teden.
