V AREST NE GRE

Ubil je mamo! Ko se je pogledal v ogledalo, se mu je čisto strgalo

Objavljeno 18. januar 2019 15.26 | Posodobljeno 18. januar 2019 15.44 | Piše: Boštjan Celec

Elvir Rastoder (34), ki je ubil mamo, mora na obvezno psihiatrično zdravljenje.

»Nič nimam povedati,« je dejal Rastoder ob koncu dokaznega postopka. FOTO: DEJAN JAVORNIK
LJUBLJANA – Le polsestra 38-letnega Elvirja Rastoderja je od zaslišanih prič vedela povedati, da je bila mati Nadžija nasilna do njega. In še to naj bi bilo enkrat samkrat v daljni preteklosti, ko so še živeli v Ljubljani in ga je pretepla, ko je ugotovila, da ji je izmaknil prihranke ter si kupil motor.
image
Ko je v Švici umoril mater, je sedel na motor in se odpeljal v Slovenijo.

Tožilka Maša Podlipnik pa že ve, zakaj Elvir govori, da ga je mati vse življenje maltretirala, ga hipnotizirala, mu podtikala pomirjevala, mu med spanjem polomila vse prste na nogah ter mu povzročila številne poškodbe po obrazu in rokah. To je posledica shizofrenije, ki jo ima že zelo dolgo in ki vse do lanske pomladi, ko je v predmestju švicarskega Berna na grozovit način umoril Nadžijo Zumbach, ni bila odkrita.
 

Policisti so ga, ne pa mati


Resnici na ljubo sledi poškodb na svoji glavi in rokah ni videl le on, ob natančnem pogledu so zares vidne, odgovornosti za njih pa ne gre pripisati materi, ampak slovenskim policistom. Tožilka pravi, da so te nekoč »nastale v dogodku s policisti, ki se jim je po prijetju upiral in so ga tako pretepli, da je pristal v bolnišnici«.
1
ali 2 leti zdravljenja potrebuje, se strinja Rastoder.


Mati in sin v času zločina nista več živela v Sloveniji, on se je nazadnje preživljal kot voznik avtobusa na londonskem letališču Heathrow, ona se je pred časom primožila v švicarski Ostermundigen. Nekaj mesecev prej se je preselil k njej, da bi si v tej državi našel službo, usodnega 24. maja 2018 pa je spil devet piv, se zvečer pogledal v ogledalo in čisto se mu je strgalo, ko je videl zarezo na glavi ter poškodovano ustnico. Pograbil je tesarsko kladivo, odšel v spalnico in začel z njim mater udarjati po glavi. Nekaj zlomov roke je pričalo, da se ji je nekaj časa še uspelo braniti, vendar je bilo 16 zlomov kosti na glavi zanjo usodnih. Obležala je mrtva, Elvir pa je sedel na motor, se iz Švice odpeljal v Ljubljano in policistom prijavil, da je zagrešil umor.
Sledi poškodb ima, ker so ga slovenski policisti tako pretepli, da je pristal v bolnišnici.


Psihiatrinja Mojca Zvezdana Drnovšek je ugotovila, da je bil zaradi akutne psihoze med dejanjem neprišteven, zato je tudi tožilka v včerajšnjih zaključnih besedah velikemu kazenskemu senatu okrožnega sodišča v Ljubljani, ki mu je predsedoval sodnik Martin Jančar, predlagala, naj se mu namesto obsodbe za umor na grozovit način izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu, torej na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo. Ob tem je predlagala še, naj mu ukrep tako imenovanega pripora na psihiatriji podaljšajo do pravnomočnosti izreka ukrepa, »in sicer zaradi ponovitvene nevarnosti, saj bi bil lahko na prostosti še vedno zelo nevaren, predvsem do očeta in strica, ki naj bi jima že grozil«.
Rastoderjev odvetnik Bojan Celar ni bil proti izreku varnostnega ukrepa: »Tudi obtoženi sprejema, da bo zanj potrebno leto ali dve zdravljenja v zavodu, pozneje pa se bo vse skupaj tako ali tako ugotavljalo glede na potek zdravljenja.«
Stric prepričan, da simulira
Nekdanji prekrškovni sodnik v Srbiji in Elvirjev stric Hamdija Ć. je napovedal kopico dokaznih predlogov in jih poslal na sodišče. Bili so v srbskem jeziku, na sodnikov poziv pa jih ni dal prevesti v jezik, ki se edini uporablja na slovenskih sodiščih. Jančar je sicer namignil, da bi dokaze tako ali tako zavrnil: »Predlagano je zaslišanje svojcev, ki naj bi vedeli povedati, da obtoženi svojo duševno bolezen simulira. Vendar pa imamo izvedensko mnenje kompetentne psihiatrinje.« Elvir Rastoder je bil torej neprišteven in v svojem svetu je bil celo prepričan, da je Hamdija, ki je materin brat, njegov oče.


Sodnik Jančar je Rastoderja poslal na obvezno psihiatrično zdravljenje v zavod, ki lahko traja najdlje pet let, potem pa ga bodo morali spustiti na prostost, razen če bo za njegovo nadaljnjo nastanitev v ustreznih ustanovah podlaga v zakonu o duševnem zdravju. Sodniki bodo odslej vsake pol leta na seji v postopku preverjanja varnostnega ukrepa odločali, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni ali sme oditi na prostost. 
Deli s prijatelji