TOŽBA

Morfij so ji ponudili kot kilo kruha

Objavljeno 29. januar 2019 07.05 | Posodobljeno 29. januar 2019 07.14 | Piše: Boštjan Fon

Mati 18-letnega Tomaža Pavlovića, ki je umrl lani, s tožbo nad UKC Ljubljana.

Lidija in njen prvorojenec Tomaž FOTO: osebni arhiv
LJUBLJANA – Lani poleti nam je Lidija Teršek razkrila nekaj najbolj žalostnega, kar se lahko zgodi mamici: sin Tomaž Pavlović je strastno igral nogomet in se uspešno uril v borilnih veščinah, nato pa so se mu v letu 2016 pojavile neznosne bolečine v glavi. Izklesan športnik je postal invalid, mati samohranilka s še dvema mlajšima sinovoma je poskušala svojemu prvorojencu omogočiti čim boljše življenje.
image
Lidija in njen prvorojenec Tomaž FOTO: osebni arhiv

Prek Krambergerjevega sklada ste bralci Slovenskih novic nadvse simpatičnemu fantu iz Tomačevega priskočili na pomoč in zanj zbrali dva tisočaka in pol. Žal je Tomaž konec septembra odšel za vedno.
image
Hišnega ljubljenčka je imel najraje in on seveda njega. FOTO: osebni arhiv

»Umrl mi je na rokah, ko je prejel zadnji morfij. Bil je v bolnišnici, na pediatričnem oddelku. Star je bil 18 let, 19. rojstnega dne v decembru ni dočakal,« pove mamica ob Tomaževem grobu na Žalah. In zatem doda: »Zgodbe z njegovo prezgodnjo smrtjo še ni konec.«
Lidija Teršek si je vestno beležila kronologijo dogajanja v zvezi z zdravljenjem svojega najstarejšega sina in prepričana je, da so se pripetile velike napake, ki jih ne more in ne sme prezreti, kot trdi sama, zaradi podobnih primerov.
Lidija Teršek trdi, da je odnos do umirajočih pacientov in njihovih svojcev katastrofalen.


»Zdravniška napaka pri njegovem zdravljenju je bila priznana. Ne le ena. Dr. Vladan Rajić, Tomažev lečeči hematolog, predstojnica hematoonkološkega oddelka pediatrične klinike dr. Lidija Kitanovski, Tomažev očim Damjan Teršek ter jaz smo bili na konziliju 23. novembra lani, že po smrti Tomaža. S seboj sem prinesla vse izvide, tudi iz tistega kriznega dne, preden so ga odpustili iz bolnišnice, teden pred njegovo smrtjo,« pripoveduje mami Lidija. »Dr. Lidiji Kitanovski sem povedala za vsa nestrokovna dela, rekla sem ji tudi, da moj sin ni imel možnosti dostojanstvene smrti. Vpričo dr. Rajića in Terška je dr. Kitanovskijeva dejala, da se zaveda, da so bile pri zdravljenju Tomaža storjene tri zdravniške strokovne napake. Rekla je še, da vse, kar lahko reče, je to, da se opraviči v imenu kolektiva, da se bo pogovorila s svojim timom, da teh napak ne bo več.«

Decembra je sledil nov konzilij, kjer je bilo poleg predstojnice dr. Lidije Kitanovski in dr. Rajića še nekaj zdravnikov, med njimi tudi dr. Tomaž Prelog.
Izdajanje morfija strogo regulirano
»Vsakega pacienta obravnavamo v skladu s priznano medicinsko stroko individualno, glede na njegovo zdravstveno stanje in njegove potrebe,« je pojasnjeval Jure Brankovič, vodja službe za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, in nato takoj dodal, da na vprašanja v zvezi s Tomaževo smrtjo ne morejo odgovarjati in jih komentirati: »V skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, zakonom o pacientovih pravicah ter zdravniškim kodeksom smo zavezani k nerazkrivanju občutljivih osebnih podatkov.« Trdi, da v UKC nobenega pacienta, ki potrebuje zdravstveno obravnavo in zdravljenje, ne napotujejo domov, razen če je to njegova izrecna želja: »Tudi pacienti v terminalni fazi so skladno z zakonom o pacientovih pravicah upravičeni do t. i. paliativne oskrbe, ki jo v UKCL tudi izvajamo. Takšen pacient lahko odide v domačo oskrbo zgolj na lastno željo. Izdajanje in uporaba morfija sta strogo regulirana in se predpisuje v skladu s protokoli. Za preiskavo potencialnih strokovnih napak imamo v UKCL postopke z notranjimi nadzori, s katerimi se ugotavlja obstoj ali neobstoj strokovnih napak. Na podlagi ugotovitev sledijo eventualni korektivni ukrepi.« Brankovič pove, da v njihov urad za pritožbe v zvezi s Tomažem Pavlovićem niso prejeli nobene pritožbe. »Predlagamo, da če imajo svojci pomisleke glede njegove zdravstvene obravnave, pri Uradu za pritožbe UKC vložijo pritožbo oz. zahtevo za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic. Ta postopek je namenjen iskanju rešitve spora in vlagatelju omogoča neposreden stik z zdravstvenimi delavci neposredno udeleženimi v zdravstveno obravnavo pacienta, s pristojno osebo pa lahko sklene vrsto različnih dogovorov, na primer pridobitev drugega mnenja, predlog izvedbe notranjega nadzora, opravičilo in podobno.«


»Dr. Prelog se ni spomnil, da se je 19. septembra, torej tistega kritičnega dne, pogovarjal z mano po telefonu, ko je bil dežuren. Takrat sem klicala, da bi Tomaža pripeljala na pregled, pa me je dr. Prelog vprašal, 'kaj vi zdaj pričakujete od mene, da naj naredim'. Tomaža sem kljub temu pripeljala na kliniko okoli desete zvečer, tam je bilo rečeno, da bo sprejet. Pa je bil potem iz ambulante odpuščen, čeprav je imel že zapestnico na roki in pripravljeno pižamo. Dežurna zdravnica, ki je bila na razporedu tiste noči, se tega na konziliju ni spomnila. Niti tega ne, da nam je okoli pol ene ponoči, ko smo v ambulanti čakali na sprejem, dejala, da vemo, za katero diagnozo gre, in da je najbolje, če gremo domov spat. Ne bom pozabila medicinskega tehnika, ki je Tomažu rezal zapestnico z roke, jokal je ob tem, ga božal po laseh in mu dejal: 'Zdrži, Tomaž'.«
 

Skoraj na kolenih za eno tableto


»Dan po Tomaževem pogrebu sem na dom prejela sožalno pismo, kjer so mi v imenu hematoonkološkega oddelka pediatrične klinike izrekli iskreno sožalje, prek sms-sporočila se mi je s sožalnim sporočilom oglasila tudi dr. Kitanovskijeva. To je bil zame signal, da je bilo pri zdravljenju mojega Tomaža nekaj hudo narobe. O tem sem osebno prepričana, saj sem bila ves čas zdravljenja poleg. Poglejte recimo dogodek 24. septembra zvečer, ko sem klicala na oddelek, ker je imel Tomaž tako hude bolečine v glavi, da je z njo tolkel ob zid. Rečeno mi je bilo, naj pridem po morfij ali tramal na oddelek, ker je to, kar se dogaja, pač prva faza umiranja. Nisem mogla verjeti! Ali gre za kilo kruha, sem oddala naročilo pice? Noben mi ni rekel, naj Tomaža pripeljem na pregled, pa bi mi kar dali morfij? Odnos do nas, ki smo bili ob umirajočem Tomažu, je bil katastrofalen.«
Ne bom pozabila medicinskega tehnika, ki je Tomažu rezal zapestnico z roke, jokal je ob tem, ga božal po laseh.


Lidija Teršek se je odločila, da bo izkoristila vsa pravna sredstva. Razloži, zakaj: »Noben denar mi ne bo vrnil Tomaža. Toda treba je najti pravico. Tam, v kliničnem centru, so bolni otroci, tam smo starši, ki jih diagnoza otrokove bolezni dotolče. Zadnji teden, preden je Tomaž izdihnil, smo bili prepuščeni sami sebi. Skoraj na kolenih sem prosila za eno tableto za blaženje bolečin, pa so mi iz kliničnega centra odvrnili, da hočem otroku podaljšati življenje. Kdo ne bi želel tega? Kdo si ne želi svojega otroka živega? Predvsem želim pokazati, da so bile storjene strokovne napake, odnos do staršev in pacientov pa je katastrofalen, brez enega samega koščka sočutja.«
2500
evrov so za Tomaža zbrali bralci Novic.


Zaradi vseh nejasnosti, težav, ki sta jih morala prebroditi s sinom, in predvsem zaradi, kot trdi Lidija, nedostojnega obravnavanja hudo bolnih otrok in njihovih staršev, je pooblastila odvetniško pisarno Andreja Pitaka, da bo zanjo vložil tožbo proti kliničnemu centru v Ljubljani. Za konec Lidija Teršek doda: »Če bo treba vložiti še kakšno kazensko ovadbo, se bomo domenili skupaj z odvetnikom.« 
Deli s prijatelji