DVOJNI UMOR

Krvava Slovenija: Od umorjenih po petih letih ostale le kosti

Objavljeno 21. januar 2019 20.40 | Posodobljeno 21. januar 2019 20.40 | Piše: Vojko Zakrajšek
Jeseni 1947 se je v vasi Razbor zgodil dvojni umor. Smrtno kazen nad bratoma Ameršek so izvršili pred 65 leti.
Storilca in njuni žrtvi FOTO: Arhiv Dela
LJUBLJANA – Srhljiva zgodba o dvojnem umoru govori o neverjetnem pohlepu, ki je takrat 27-letnega Franca Amerška in njegovega brata Leopolda napeljal na okruten zločin nad nič hudega slutečima tujcema, ki sta v vasi Razbor prosila le za skromno prenočišče. Dolgih pet let nihče ni vedel, da njuni trupli počivata v gozdu nedaleč od vasi, kamor sta ju zločinca zagrebla večer po usodni noči, ko sta ju hladnokrvno potolkla s sekiro.
image
Storilca in njuni žrtvi FOTO: Arhiv Dela

Življenje na posestvu Frančiške Bec, poročene Ameršek, na Razborju bi bilo brez srhljivega dvojnega umora zgolj zanimiva družinska zgodba, po odkritju zločina pa je bila pozornost seveda preusmerjena na dogodek iz septembra 1947.

Rodbina Ameršek, iz katere sta izhajala oba storilca, je imela korenine nekje v krškem okraju. Že pred drugo svetovno vojno se je najstarejši od štirih bratov, Martin, odpravil od doma in se znašel na Razborju, kjer je spoznal Frančiško Bec, ki je sama živela na posestvu, imela pa je nezakonsko hčer. Martin in Frančiška sta se vzela in nekaj časa skupaj vodila kmetijo, nato pa je Martina odneslo dalje v svet, v Ameriko. Po vojni, leta 1946, je prišla vest, da je tam umrl.
image
Ostalo je le okostje. FOTO: Arhiv Dela

Martinov mlajši brat Franc se je prav tako že pred vojno potikal po deželi in iskal delo, obsojen je bil tudi zaradi neke tatvine, ko je prišla vojna, se je prostovoljno odločil za delo v Nemčiji. Po končani svetovni moriji se je vrnil v domovino, ko pa ga je dosegla novica o bratovi smrti v Ameriki, se je nenadoma pojavil na Razborju pri ovdoveli svakinji Frančiški, ki je sama, brez moške roke, vodila posestvo. Ponudil se ji je za delo na kmetiji v zameno za stanovanje in hrano. Ženska je sprejela.
image
Kaj se je dogajalo v vasi pod Lisco, je že utonilo v pozabo. FOTO: IGOR MALI

Prve mesece je kar pridno delal, hkrati pa je pogledoval za Frančiško, čeprav bi bilo pričakovati, da ga bo, glede na leta, bolj zanimala njena hči, tudi njej je bilo ime Frančiška. Toda Franc je vrgel oko na gospodarico, in ta je spomladi 1947, po nekaj mesecih poznanstva, Franca Amerška vzela za moža.

Po poroki je močno spremenil svoje vedenje; počutil se je kot gospodar, čeprav žena Frančiška nikakor ni hotela prepisati posestva nanj. Slutila je, kakšni so njegovi nameni. Kmalu je razkril svoj pravi značaj, vse bolj je zanemarjal delo in vse več časa je preživljal v gostilnah, popival ter zapravljal ženin denar, hkrati pa postajal čedalje bolj nasilen.
image
Spomin na dvojni umor je leta 2002 obudil nov zločin. Zaradi nasilja je po sporu z bratom na Razborju v mukah izdihnila Mira Bec, nečakinja bratov Ameršek.

Po nekaj mesecih je sledilo novo presenečenje; posestvo na Razborju so dobesedno okupirali bratje Ameršek, saj sta se tja priselila še dva – Leopold in Tine. Prvi, očitno pod vplivom Franca, se je hitro nalezel bratovih navad in skupaj sta popivala, medtem pa se je Tine, drugačen po značaju, zbližal z mlajšo Frančiško in se kmalu z njo poročil. Obdržal je službo pri železnici in bolj poredko prihajal na Razbor, njegova mlada žena Frančiška pa je na materino željo ostala na kmetiji, kjer je manjkalo pridnih rok.
Zadnji obsojenec na smrt
Leta 1959 so v Sloveniji zadnjikrat izvršili smrtno kazen. Bilo je predzadnjega oktobra, ko so v gramoznici pri Račah odjeknili streli eksekucijskega voda, pod streli pa je padel France Rihtarič, zadnji obsojenec na smrt v Sloveniji. V hudodelski karieri je zagrešil 70 kaznivih dejanj, najhujše med temi je bil uboj miličnika Alojza Bartola avgusta 1955. Rihtarič je umrl star komaj trideset let, toda v svojem burnem kratkem življenju je pustil globoko sled. Postal in ostal je legenda. Oblast ga je preganjala kot razbojnika, tatu in hudodelca, ljudje pa so mu pritaknili naziv radgonski Robin Hood. Preprosto ljudstvo ga nikoli ni razglasilo za zločinca. Resnica je, da si je prislužil mnogo simpatij med ljudstvom, v nekaj letih je uprizoril mnogo potegavščin in podvigov, močno namučil svoje preganjalce ter osmešil tedanje miličnike.


Nekega septembrskega večera leta 1947 sta se na Razborju oglasila tujca in Franca Amerška povprašala, ali imajo na prodaj kaj živeža. Franc je zastrigel z ušesi in razmišljal: če kupujeta, imata denar. Tujca je pogostil z večerjo, popili so nekaj mošta, nato pa je možakarja, ki sta govorila hrvaško, pospremil na skedenj, kjer naj bi prenočila.
 

»Če ne boš tiho, te bom ubil!«


»Ubijva ju in oropajva,« je Franc predlagal Leopoldu. Ta je bratu obljubil pomoč pri dejanju, saj je tudi njega vodila sla po denarju. Ponoči, ko sta tujca trdno spala, je Franc bratu podal sekiro in skupaj sta odšla na skedenj. Leopoldu je naročil, kako naj udari, če pa se bo kateri od tujcev poskušal braniti, ga bo on utišal s pištolo, je dejal Leopoldu, temu pa ni bilo prav, da je bil določen za krvnika.

Franc je svetil z baterijo, Leopold pa je, kot mu je naročil brat, zamahnil s sekiro in oba tujca za vedno utišal. Zjutraj je Frančiška, Tinetova žena, stopila v hlev in v svinjskem koritu zagledala polno krvi. Iznad korita, kjer so na senu postlali tujcema, so še vedno padale rdeče kaplje. Zavedla se je, da se je pri njih zgodil zločin. Od groze je zakričala, tedaj pa se je pred njo pojavil Franc in ji zagrozil: »Če ne boš tiho, te bom ubil!« Grožnja ji je za pet let zaprla usta.

Večer po dvojnem umoru sta brata Ameršek v koritu za zakol svinj odnesla trupli v bližnji gozd in ju zakopala. Pred tem sta prebrskala žepe mrtvecev in našla borih tristo dinarjev. Vzela sta vsak pol plena.

Tekli so meseci, spomladi 1948 je Leopold Ameršek odšel s kmetije, se naselil v okolici Laškega in se tam oženil. Po nekaj mesecih zakona je na ženino prigovarjanje šel k spovedi in duhovniku priznal strašen zločin, da bi si olajšal dušo. Župnik mu je obljubil odvezo grehov, naložil mu je enotedenske vsakodnevne molitve rožnega venca, o zločinu pa ni nikogar obvestil. Zato pa je spregovorila prestrašena Frančiška, Tinetova žena.

O zločinu je zaupno prišepnila neki znanki, ta pa je, kljub obljubi, da bo molčala, krvavo zgodbo zaupala prijateljici, njunemu šepetanju pod kozolcem je prisluhnil miličnik, ki je šel po naključju takrat mimo, in stekla je temeljitejša preiskava. Zaslišali so Frančiško, ta se je končno otresla strahu in povedala celotno zgodbo.
 

Smrtna obsodba


Ko so pet let po zločinu prijeli Franca Amerška, je ta odločno zanikal kakršno koli vpletenost, nato pa je pod težo obremenilnih dokazov priznal, da je bil zraven, ko je brat Leopold s sekiro potolkel tujca, zanikal pa je, da je bil on pobudnik krvavega dejanja.
Kriminalisti so seveda zaslišali tudi Leopolda, ta je v nasprotju s Francem kaj hitro povedal vse, pokazal je tudi, kje sta pokopala nesrečni žrtvi njunega pohlepa.

Po odkopu žrtev, od katerih so ostale le kosti, so se lotili identifikacije, saj tudi morilca nista vedela, od kod sta, in nista poznala njunih imen. Končno so žrtvi prepoznali; bila sta 42-letni Mirko Pavić in 33-letni Jurij Čurić, oba iz vasi Podhum pri Livnu v Bosni, ki so ju pogrešali od jeseni 1947.
Avgusta 1953 se je na celjskem sodišču začelo sojenje bratoma Francu in Leopoldu Ameršku. Obsojena sta bila na smrt z ustrelitvijo. Njuno prošnjo za omilitev kazni je zvezni izvršni svet 24. decembra istega leta zavrnil, 18. januarja 1954 pa so kazen izvršili. 
Deli s prijatelji