KRVAVI PETEK

Junak z rafali kosil zaradi ljubosumja?

Objavljeno 26. maj 2019 17.30 | Posodobljeno 26. maj 2019 18.17 | Piše: Vojko Zakrajšek

Sredi poletja 1992 se je na Logu pri Sevnici zgodila grozljiva tragedija. Enaindvajsetletni Vojko Kotnik, pripadnik teritorialne obrambe, junak vojne za Slovenijo, je z rafali pokosil tri člane družine Mlakar, nato pa si sodil.

Mlakarjeva s hčerjo Benedikto in sinom v otroških letih.
LOG PRI SEVNICI – Dan, ko se je Vojku Kotniku, odlikovanemu pripadniku tedanje TO, tako rekoč odtrgalo in je z rafali iz trofejne avtomatske puške na Logu pri Sevnici sejal smrt, mnogi še danes imenujejo krvavi petek. Tega dne so pod rafali mladega vojaka padli 44-letna Jožica Mlakar, njen 53-letni mož Jože in njuna komaj 18-letna hči Benedikta. Krvavi ples se je končal z detonacijo ročne bombe, ki jo je po moriji tik ob svoji glavi aktiviral Vojko Kotnik. Štiri nasilne smrti v majhnem kraju so zarezale globoko rano, ki ne bo nikoli zaceljena. Tragični dogodek je pretresel ljudi v Posavju in po vsej Sloveniji in se neizbrisno vtisnil v spomin svojcev, prijateljev in vseh, ki so poznali družino Mlakar. Pravijo, da čas celi vse rane, vendar okoliščine, ki so privedle do krvavega obračuna, nikoli niso bile povsem pojasnjene.

Ljudje so razpredali o vzrokih, ki so pripeljali do usodnega obračuna. Ostalo je pri tem, da naj bi dejanja Vojka Kotnika usmerjala bolestna ljubosumnost, za katero pa ni imel razlogov. Poleg tega je bilo veliko govora o tem, da so starši 18-letne Benedikte, klicali so jo Didi, nasprotovali hčerini zvezi z mladim teritorialcem, kar naj bi sprožilo njegov zločin. Vse skupaj je ostalo zamegljeno v posplošenih ugotovitvah, da je bilo pač vsakega nekaj, od ne povsem uslišane ljubezni in s tem povezanega ljubosumja do domnevnih psihičnih težav teritorialca Vojka.

Zaradi etike ne smem izgovoriti, da je ta človek nor.


Po nekaj manj kot treh desetletjih odpiranje ran svojcem še vedno prinaša bolečine. Po drugi strani niti časovna oddaljenost še ni ustavila vseh govoric. Kdo je zares kriv za zločin? O tem je težko soditi, še vedno je veliko vprašanj, na katera razen ugibanja ni odgovora. Zanesljivo dejstvo pa je, da zgodba o Vojku in Benedikti nikakor ni zgodba o Romeu in Juliji, kot so jo hoteli prikazati nekateri.

Bolestno ljubosumje

Analiza dogajanja je pokazala, da je bil Vojko Kotnik bolnik. Bolnik, ki je imel dostop do orožja. Fant, ki se je izkazal s pogumom v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, je iz spopada z jugoslovansko vojsko v Krakovskem gozdu domov prinesel odlikovanje in trofejno orožje.

Vojkova pisma, ki so prišla na dan po krvavem dogodku, potrjujejo, da je bil mladenič pravzaprav bolnik. Temu očitno nihče ni posvečal dovolj pozornosti, čeprav ni bila skrivnost, da je teritorialec pogosto potreboval psihološko in psihiatrično pomoč, da se je z njim oziroma z njegovimi težavami v zvezi z dekletom Didi ukvarjala tudi vojaška psihologinja v enoti v Cerkljah, kjer je bil Kotnik zaposlen. Po tragediji je bilo povsem na dlani, da zgolj površna psihološka obdelava ni pomagala.

image
Prezgodnji grob družine Mlakar FOTO: VOJKO ZAKRAJŠEK


Vojko je namreč v svoji ljubezni močno pretiraval. Bil je izjemno posesiven do dekleta, ki še ni končalo šolanja, želelo pa si je študirati in uspeti v življenju. Zaradi nenehnega sumničenja in pritiskov je Didi pravzaprav živela v stalnem strahu, bolj kot zase se je bala za starše in 15-letnega brata. Njen fant je namreč večkrat grozil vsem po vrsti, njegovo ljubosumje je sčasoma dobilo bolezenske razsežnosti. Bil je prepričan, da dekletovi starši nasprotujejo njuni ljubezni, in ni prenesel opozoril, da mora Didi najprej končati šolanje, šele potem bosta lahko razmišljala o skupnem življenju.

Zaklenjena v stanovanju

Poleti 1992, ko sta bila oče in mati odsotna, je Vojko nekako prepričal dekle, da se je preselilo v njegovo stanovanje v Brežicah, ki mu ga je dodelila teritorialna obramba. Konec junija tega leta sta se skrivaj poročila, kar je starše seveda močno presenetilo. Slutili so – in imeli so prav –, da njuna hči vse, kar počne, dela pod pritiskom in grožnjami. V učnem centru Cerklje, na poveljstvu, so menili, da je to pač Kotnikova zasebna stvar, a tamkajšnja psihologinja je staršem vseeno ponudila pomoč. Tiste dni se Didi ni oglašala na telefonske klice, ko pa je nekoč sama le priklicala starše, ji je uspelo sporočiti le, da ne more govoriti.
Ko so izvedeli za naslov, jo je v Brežicah poskušala obiskati teta, a je obtičala pred vrati stanovanja; Didi ji je šepetaje povedala, da tam ni prostovoljno, temveč zato, ker se boji. »Ne bojim se zase, bojim se za družino.« Od uradnih organov ni bilo nikogar, ki bi posegel v dogajanje, ki je vsebovalo vse elemente nasilja. Posredovala je le vojaška psihologinja, tej pa naj bi Vojko med pogovorom zagotovil, da bo vse v najlepšem redu. Za naslednje dni so se celo dogovorili za sestanek, na katerem naj bi starši, Vojko in Didi z njeno pomočjo razčistili nekatera vprašanja.

Po šestih tednih so starši v spremstvu psihologinje končno lahko obiskali hčer v brežiškem stanovanju. Z grozo so ugotovili, da je bila hči res ves čas zaklenjena. Živela je kot v zaporu.

Hiša groze

Usodnega dne, v petek, 31. julija 1992, se je zgodilo. Starši so se odpeljali v Brežice po Didine stvari. Nekdo naj bi to po telefonu sporočil Vojku, ta je predčasno zapustil delovno mesto in se odpeljal v Brežice. Ker Didi ni našel, je odšel v Log. V Mlakarjevi hiši so se znašli starši, Didi in Vojko, doma je bila tudi Didijina stara mati. Brat je dan prej s teto odšel na morje, in to mu je rešilo življenje.
Zaskrbljeni starši
Nekaj zapisov po tragediji je ustvarilo napačno sliko o Mlakarjevi družini. Nihče ni nasprotoval ljubezni, ni šlo za starokopitnost staršev, ki naj bi imeli s hčerko posebne načrte. Resnica je bila, da jih je skrbelo za otroka, kar je povsem normalno. Didijina mati je namreč čutila, da mlada ljubezen ni čisto zdrava.
Vojkovo vedenje in reakcije so kazali na neuravnovešeno osebo in starši so vsaj poskušali pomagati. Vendar ne z omejitvami njunega druženja, ampak na miren način, tudi s pomočjo psihologinje v cerkljanskem učnem centru.
Didijina teta je kasneje pripovedovala: »Nihče ni napisal, da je Vojko že pred 31. julijem 1992 grozil Mlakarjevim; nihče ne pove, da je poskušal kar dvakrat z avtomobilom s ceste zriniti Jožeta! Je kdo omenjal grožnje z nožem, ko je vpil: 'Vi stari ste za odpisat ...' Skratka, vse, kar je imela rada Didi, je on sovražil. Ko je Didijina sošolka nekoč rekla: 'Pusti vendar tega norca,' je Didi odgovorila: 'A da mi bo pobil starše?'«

V nekem trenutku se je Vojko odpravil do doma svojih staršev, oddaljenega vsega dvesto metrov. Tam je vzel svoj vojni plen, avtomatsko puško, še vedno zavito v jugoslovansko zastavo. Med vračanjem se je na kratki vožnji proti Mlakarjevi hiši zvrnil v jarek in je pot nadaljeval peš. Videli so ga otroci in pozneje pripovedovali, da je bil fant v uniformi TO izjemno živčen, avto je pustil v obcestnem jarku in s puško v roki hitel proti Mlakarjevim. Potem je babica, ki je na podstrešju ravno obešala perilo, zaslišala streljanje. Nato še en pok. Prizor je bil grozljiv. V kuhinji so na tleh mrtvi obležali Jožica in Jože ter Didi Mlakar, zraven je bil mrtev Vojko Kotnik. Babica, šokirana, je šele pozneje po koščkih obnavljala doživeto; od tedaj ni več stopila v prazno hišo, živo pa se je spominjala Vojkovega vpitja, kot bi se pognal v napad.

image
Didi Mlakar. 


Didijin brat, ki je edini preživel tragedijo, je izgubil vse. Preselil se je k teti na Studenec, nekaj kilometrov od domače hiše. Od tedaj, ko so streli bolnega teritorialca zapečatili usodo družine, je bila hiša groze prazna, opuščena. Preiskava o krvavem dogajanju je že davno končana, a nikoli ni nihče uradno potrdil, da je bila za tragedijo kriva Vojkova bolezen. Med pismi, ki so jih našli, je bilo eno, ki ga je morala napisati Didi po Vojkovem nareku: »Jaz, Benedikta Mlakar, izjavljam, da se v celoti in za vedno podrejam njemu kot edinemu, ki lahko odloča o svobodi mojega življenja. K njegovim ukrepom v primeru kršitve najinih dogovorov dajem popolno soglasje. Ukrep je selitev enega ali obeh na drugi svet.«

Ko je pisma neuradno pregledal psiholog, je dejal: »Zaradi etike ne smem izgovoriti, da je ta človek nor.«
Deli s prijatelji