Igorja je prerešetal z uzijem

Hudo ranjeni Igor Mančić iz Jarš je po naših informacijah v kliničnem centru kriminalistom dejal, da se mu niti sanja ne, kdo je pred tednom dni streljal nanj in ga skoraj ubil. Preiskovalci kaznivih dejanj torej še iščejo moškega, ki je v soboto zvečer (domnevno z rafalom iz brzostrelke uzi) v 32-letnika izstrelil več krogel ter zagrešil kaznivo dejanje poskusa umora.

Strele vrnil, a ne ve, ali je zadel

Zgodilo se je v Clevelandski ulici v Jaršah. Mančić naj bi zvečer svojcem povedal, da gre ven na cigareto. Kaj se je dogajalo potem, ni videl nihče, le okoliški stanovalci so iz smeri Osnovne šole Nove Jarše slišali strele in krike. »Ko je odjeknil prvi strel, sem šel na balkon pogledat, kaj se dogaja, sledilo pa je še več strelov. Spraševali smo se, ali je ustreljeni sploh še živ. Kakšno minuto je bila popolna tišina, nato pa je sledilo kričanje, ki ga je bilo slišati čez pol Jarš. Jokal je in na ves glas klical na pomoč,« nam je dejal eden od domačinov.

Policisti so naleteli na ustreljenega človeka, ki jim je povedal, da je nanj streljal neki moški in da je tudi sam streljal proti njemu, a ni prepričan, ali ga je zadel. Pri njem so res odkrili pištolo glock. Pa ne le to, najbolj šokantno je bilo odkritje plastične vrečke, ki je bila ob njem – v njej naj bi bili bankovci, vsega skupaj celo več kot 33.000 evrov. Ravno ta denar menda preiskovalce napeljuje na sklepanje, da je bil Mančić z nekom dogovorjen, pištola, ki jo je imel pri sebi, pa morda nakazuje, da se je zavedal, da zna postati to srečanje nevarno.

Precej prerešetanega – strelne in prestrelne rane je imel po nogah, rokah in telesu – so odpeljali v bolnišnico, kjer je njegovo življenje nekaj časa viselo na nitki, zdaj pa naj ne bi bil več v smrtni nevarnosti.


Preiskovalcem torej ranjenec ne pomaga s podatkom, ki bi jih pripeljal do njegovega skorajšnjega krvnika. Ravno tako jim ne more pomagati živelj iz Clevelandske ulice, ki ve povedati le, da so ob 22.25 slišali več strelov, med njimi tudi kratke rafalne strele, ter vpitje na pomoč. Le nekdo naj bi videl neznanega moškega, ki teče proti pokopališču Žale. Njegova jakna naj bi imela razprto zadrgo, pod njo je držal roko – morda je tam skrival uzija.

Pokus umora, ki je postal bizaren

Igor Mančić v tej zgodbi nastopa v vlogi oškodovanca, kronisti pa so ga imeli priložnost srečati tudi v popolnoma drugačni zgodbi, v kateri je nastopal kot obtoženec. Takrat je bil tudi govor o orožju, in če verjamete ali ne, ravno o polavtomatski pištoli glock. Obtožen je bil, da je 29. avgusta 2013 streljal v E. P. Ta naj bi dan prej med prepirom lopnil Mančića, ki ga je mahnil nazaj. Pozneje naj bi Mančić klical E. P. ter mu pretil, da bo ubil njega in njegovo družino, naslednji dan pa iz glocka večkrat streljal proti njemu z namenom umoriti ga.

In zakaj je popolnoma resna zgodba o kaznivem dejanju zoper življenje in telo postala bizarna? Zato, ker je bil na predobravnavnem naroku na ljubljanski sodniji najglasnejši ravno domnevni oškodovanec, ki je Mančića sprva ovadil ter ga obremenil zaradi poskusa umora. Toda pozneje si je premislil in v sodni dvorani na ves glas ponavljal: »Ni streljal on!«
Kljub temu so ga kot oškodovanca pobarali, ali namerava vložiti premoženjskopravni zahtevek, in E. P. je znova odločno stopil v bran sedečemu na zatožni klopi: »Gospa sodnica, že pred preiskovalno sodnico sem rekel, da bi ga priglasil, če bi bil prepričan, da je streljal ta fant. Tako pa ga ne morem obremeniti, prepričan sem celo, da tega ni storil. Nikogar nočem po krivem pošiljati v zapor. Sam bom že dobro vedel, kako je tam, saj sem bil zaprt.«


Kdo je potem streljal? »Kaj pa vem, 97 odstotkov Ljubljane bi me rado videlo mrtvega. To so miljeji ... Zgodilo se je pred mojo počitniško hišico. Bil sem v avtu, njih pa je bilo kakšnih šest. Štirje so se skrivali za hišo, dva sta šla proti meni. Mahali so mi, naj pridem iz avta, toda bali so se, zato je eden od njih začel kar laufati proti meni in streljati. Deset metkov so našli policisti, eden je zadel avto. Če ne bi hitro speljal, bi zagotovo moje ledvice. Vztrajam torej, da ni bil Mančić tisti, ki je streljal name.«
Čeprav je priznal, da sta si dan pred tem res skočila v lase. »Tega fanta poznam, oba sva iz Jarš, praktično soseda. Slišal sem, da naokoli govori, da sem smrad, pička in klošar. In sva se pomenila o tem. Namlatil sem ga, nabuhtal, bil je otečen kot buhtelj. In če bi bil prepričan, da je streljal on, bi ga tudi zdaj namlatil, pa čeprav na sodišču. Sicer pa, če bi res streljal on, niti ne bi potrebovali sodišča. Sem le old school (stara šola, op. p.) in bi to reševal drugače.«

Mančiću so nato sodili v Krškem, kjer je še naprej vztrajal, da je nedolžen, enako je zanj trdil tudi E. P., in tožilec je naposled umaknil obtožbo.