FOTO: Morilci na severovzhodu Slovenije si pogosto sodijo sami

Če se v nedeljo, 30. 9. 2018, na Tišini ne bi zgodil umor, ki mu je sledil še samomor morilca, kronologija najtežjih kriminalnih dejanj – krvnih deliktov, umorov ali ubojev – na skrajnem severovzhodu Slovenije ne bi bila nič manj grozljiva. Na tem koncu države se je namreč po osamosvojitvi Slovenije zgodilo veliko umorov in ubojev, primerov, ko je ostalo zgolj pri poskusih teh najhujših krvnih deliktov, pa tudi ni bilo malo.

Največkrat je bil vzrok za te umore in poskuse umorov ljubosumje ali druge težave v družini. Kot so dober mesec po tragediji na Tišini pojasnili kriminalisti, se je 59-letni Stanislav Gergorec oglasil na kavo pri sosedi, 46-letni Aniti Varga, kjer jo je verjetno zaradi spora večkrat zabodel z ostrim predmetom, zaradi česar je umrla na domačem dvorišču. Morilec se je nato obesil.
 

Samomor v priporu

Enako kot zadnji se je pripetil tudi predzadnji umor v Pomurju, ko je sredi junija 2011 pred gostiščem Suzana v Kerenčičevi ulici v Gornji Radgoni 39-letni Denis Pušnik iz Apaške doline najprej ustrelil 26-letno Barbaro Čurman s Plitvičkega Vrha, nato pa je z isto pištolo sodil še sebi. Preiskovalci so domnevali, da naj bi Pušnik od Barbare, s katero sta bila sprva poročena in pozneje ločena, pričakoval nadaljevanje skupnega življenja, ona pa naj bi ga zavrnila.

Umor in samomor sta se zgodila tudi na martinovo leta 2005, v Vratji vasi v Apaški dolini. Takrat je 61-letni Vili Eger s kuhinjskim nožem večkrat zabodel svojo zunajzakonsko partnerico, 54-letno Marico Krepek, nato pa je sodil še sebi. Omeniti velja, da je s samomorom poskušal že večkrat, v vseh primerih pa naj bi bil vzrok za tragedijo družinski spor.

Podobna zgodba se je v Apaški dolini ponovila slabi dve leti zatem, in sicer v začetku februarja 2007 v naselju Grabe. Ko so policisti skupaj s sorodniki tedaj vstopili v hišo, so v spalnici našli mrtvo 54-letno Angelo Bauman, ki je tam po izsledkih preiskave ležala že več dni, njen morilec, leto dni starejši mož Franc, pa ni zbral poguma, da bi dejanje priznal. Poslali so ga na zdravljenje, a je tudi on med čakanjem na sojenje storil samomor.


 

Družinske tragedije

Po Ljutomeru in okolici se je 9. marca 2004 hitro razširila novica o družinski tragediji, ko je bila v svojem stanovanju v bloku sredi mesta umorjena 37-letna Marija Zadravec. Policisti in kriminalisti so lahko le ugotovili, da gre tudi v tem primeru za družinsko tragedijo, le nekaj minut pozneje pa so nedaleč od prizorišča zločina našli hudo ranjenega moškega. Šlo je za 41-letnega Alojza Zadravca, moža umorjene Marije, ki si je sodil sam. Hudo poškodovan je umrl na poti v bolnišnico.

V nedeljo, 6. 1. 2008, je okrog 16.30 34-letni Sandi Marinič s Cvena pri Ljutomeru prišel na obisk k nekdanji partnerici, 24-letni Nataši Anderlič, v bližnje Krapje, s katero sta imela sina. Po prepiru je stekla k sosedom, da bi poklicala policijo, medtem pa je Sandi ustrelil Natašinega takratnega prijatelja, 24-letnega Boštjana Kosija, nato pa stekel proti Muri in se tam ubil.

Še ena družinska tragedija z enakimi posledicami se je zgodila februarja 2002, ko je 22-letni Silvester Rajtar iz Gornje Radgone s kuhinjskim nožem ubil mamo, 51-letno Terezijo Hegedič Rajtar. Niti on ni dočakal obravnave in kazni na sodišču, saj si je v priporu sodil sam.
 

Odmevalo je po vsej državi

Nekateri umori pa niso odmevali le po Pomurju. To še posebno velja za umor znanega prleškega podjetnika Janka Makoterja, ki se je zgodil 26. septembra 1999. Pozneje je sodišče potrdilo, da je zločin s pomočjo nekaj sodelavcev storil Bojan Žalik, ki še vedno prestaja 30-letno zaporno kazen na Dobu. Bil je prvi v Sloveniji obsojen na takrat najvišjo zaporno kazen 30 let. Sam sicer nenehno trdi, da z zadevo ni imel nič in da je pravi morilec še danes na prostosti.

Družinsko tragedijo v Apaški dolini, ko je Franc Bauman umoril svojo ženo, nato pa si je mad čakanjem na sojenje sodil sam, so policisti odkrili šele po tednu dni. FOTO: OSTE BAKAL

Še bolj je odmevala zgodba iz Ižakovcev in Murske Sobote, kjer sta bili 31. 7. 2002 umorjeni mladi dekleti. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kaj je gnalo takrat 26-letnega Roberta Rautarja, stalno prijavljenega v Dokležovju, da je s puško ustrelil svoje bivše dekle in mamo njegovega otroka, 18-letno Katjo Maroša in njeno leto dni starejšo prijateljico Adrijano Horvat. Streljal je tudi na Katjino mamo Ano in očeta Martina ter teto Štefanijo in jih ranil.

V noči na 3. maj 2004 sta v romskem naselju, le streljaj od Murske Sobote, v pretepu in streljanju med dvema skupinama Romov umrla dva, trije so bili huje ranjeni, več deset pa lažje poškodovanih. Kot prvega je policija priprla Saška Cenerja, ki ga je obtožnica bremenila umora Milana Baranje, temu je zadal kar enajstih vbodov z nožem v hrbet ...


 

Mnenje nevropsihiatra

Družinsko nasilje na severovzhodu države spremlja tudi upokojeni nevropsihiater Jožef Magdič, dr. med., ki je bil vrsto let tudi sodni izvedenec in problematiko dobro pozna. »V Pomurju smo po osamosvojitvi obravnavali veliko umorov, ki jim je sledil še samomor. A kaj takega se ne zgodi čez noč, temveč se pripravlja več mesecev in celo več let. Travme partnerskega odnosa se nabirajo in s časom že majhna iskra privede do najhujšega. Kot sodni izvedenec vem, da se zgodi absurdni dogodek, ko nekdo ne vidi več izhoda. Pogosto svojci, prijatelji in sosedi niti ne vedo, kaj se skriva za stenami, in ko se zgodi tragični dogodek, se vsi čudijo, zakaj,« pravi dr. Magdič.

Po njegovem k temu prispeva več dejavnikov, ne le morebitni skoki čez plot, temveč socialni problemi, prispevki v družinski proračun ipd. »Nekoč sta dala partnerja svoji plači na isti kup, danes pa ima vsak svojo kartico in pogosto nihče ne ve, kaj se dogaja z denarjem. Sčasoma se partnerja premalo pogovarjata, ljubezen prehitro izgine in vedno več je slabih odnosov. Vse to vodi k nezaupanju, in tu je treba iskati vzroke za večino težav, ki privedejo tudi do krvnih deliktov. Pogosto se že pri nastajanju partnerskih vezi vidi, da se bo vse skupaj slabo končalo,« pravi naš sogovornik in opozarja, da so med razlogi najpogosteje ločitve, odločitve o skrbništvu nad otroki in premoženjske zadeve.

»Naj mi ženske oprostijo, a ne morem mimo dejstva, da je pri ločitvah prednost veliko pogosteje na strani ženske, čeprav ni vedno kriv moški. Pred nekaj dnevi me je obiskal moški, ki ni agresiven ne napadalen. Za otroka plačuje preživnino in vse drugo, a ju ni mogel videti ne za božič in ne za novo leto, ker je tako odločila njuna mama. In kaj si lahko plete v glavi kakšnega drugega očeta, ki ni tako nežen kot ta?« sprašuje Jožef Magdič.