FOTO: Dom zgorel zaradi kaloriferja, Marija iz spalnice komajda ušla

RADOVLJICA – Gasilske sirene so prerezale  jutro blizu središča Linhartovega mesta. Radovljiški, leški in prostovoljni gasilci iz Begunj na Gorenjskem so hiteli v Štrukljevo ulico. V prvem nadstropju dvodružinske hiše je izbruhnil požar. Plameni so se po ugotovitvah preiskovalcev splazili iz prižganega kaloriferja in zajeli celotno nadstropje, v katerem živita 70-letna Marija in njen dve leti mlajši mož Jože Novak. V nekaj minutah sta ostala čisto brez vsega.

»Mož je prižgal grelnik in se odpravil v klet prižgat peč za centralno kurjavo. Sama sem bila še v postelji, a budna. Pogledala sem v okno in videla nekakšno svetlobo. Zdelo se mi je, da ne more biti od avtomobila. Vstala sem in zgroženo spoznala, da je vse v dimu,« se spominja Marija. »Kalorifer sem zgrabila in ga izključila, ob tem sem se opekla. Odprla sem okno, dušilo me je.«

Po hodniku je mama Marija zavpila, da gori. Snaha Maja je nadstropje nižje zgrabila mobilnik ter poklicala na intervencijsko številko 112. V hiši so bili poleg omenjenih še trije otroci, vnuki Marije in Jožeta. Mamica jih je hitro ovila v odeje, reševali so si življenje, nadstropje nad njimi je bilo v ognju. Stekli so iz hiše.

»Ko so prihajali gasilci – naj povem, da sem imela občutek, da so bili izjemno hitri –, so se lotili dela. Niso prihiteli samo tisti iz Radovljice, prišli so še kolegi iz Lesc in Begunj. Z usklajenim in strokovnim napadom so ogenj omejili in tudi pogasili. Rešili so ostrešje, kar je bilo najbolj pomembno. Taščo in tasta so z rešilcem peljali na Golnik, bila sta površinsko ožgana po obrazu, tudi dihati nista mogla,« pove Maja. Ko je bilo gašenja konec, so morali Novakovi s pogledom objeti vso kruto resnico, ki jo je povzročil ogenj. Mama Marija in ata Jože sta ostala popolnoma brez vsega. Dobesedno.
 

Več kot gasilci

Dan po požaru smo na dvorišču videli kontejner s požgano kuhinjo, dnevno sobo in predsobo. »Ne le da so nam prostovoljni gasilci rešili hišo, ki je dom dvema družinama, presenetili so nas še istega dne popoldneva. Zbrali so se in prostovoljno počistili celotno nadstropje,« pove mama Marija.


»Da bodo prišli pomagat leški gasilci, sem vedela, toda da se jim bodo pridružili še radovljiški, je bilo za nas kar malo presenečenje,« doda Maja. »Leški so prinesli material, z njim so zaprli okna, ki so bila razbita zaradi gorenja, da nam ne bi pomrznila centrala kurjava ter se ne bi delala še večja škoda,« nadaljujeta Novakovi. Nato nastane tišina. »Veste, da so gasilci za gašenje, se ve, toda da so to tako srčni in prijetni ljudje, ki potem pridejo še pomagat, tega si nismo mislili. Ne le opora, ki je praktično vidna. Ta njihova pomoč nam pomaga tudi drugače. Ne počutiš se osamljenega, toplo ti je pri duši,« pove mama Marija in se zahvali prav vsem, ki so pomagali ob požaru.

»Ko sem se vrnila iz bolnišnice, sem pričakovala veliko dela, veliko truda bi morala z možem vložiti v čiščenje po požaru, a so to opravili že gasilci. Res iskrena hvala vsem, ki ste nam pomagali, najprej sosedom, takoj so priskočili na pomoč, vsakdo, kot je le zmogel. Hvala tudi zdravstvenemu osebju na Golniku in v ZD Radovljica, ki so izkazali vso strokovnost. Zagotovo bi bilo brez njihovega posredovanja meni in možu veliko težje tudi z zdravjem.«


Kaj sedaj, se vprašamo v kuhinji snahe, kjer sedimo z Marijo. Niti osebne izkaznice nima več, zgorela so ji oblačila, zdravila so izginila v ognju. Marija nam pove, da je nekaj kosov oblačil prišlo od prijateljev. Posteljnino so Novakovi dobili od staršev sošolcev njunih treh vnukov. »Trenutno spim na vnukinjini postelji. Kam bo šel spat mož, ko se vrne iz bolnišnice, še ne vemo,« pravi Marija. Niti tega ne vesta, kje bosta živela. »Nadstropje je popolnoma uničeno, tam ne bova mogla biti. V kleti imava prostor, ki je bil nekoč namenjen za stanovanje, toda razen nekaj stare šare ni tam popolnoma nič.«


Marija in Jože Novak potrebujeta kuhinjo s štedilnikom, zgorel jima je nov pralni stroj, tudi hladilnik je fuč, nimata niti ene omare, ničesar, kar sta ustvarila v desetletjih skupnega življenja. Januar je hladen, mraz stiska in ob pogledu na pogorišče vsakogar pošteno stisne pri srcu.