NASTJI ZAHRUMELI V SLOVO

FOTO in VIDEO: »Vsaka taka tragedija človeka pretrese, ko ugasne mlado življenje, še toliko bolj«

Objavljeno 14. september 2018 09.30 | Posodobljeno 14. september 2018 09.30 | Piše: Milan Glavonjić
Svojci, prijatelji in motoristi so v Kočevju na zadnjo pot pospremili komaj 21-letno Kosmanovo. V nedeljo je na cesti proti Novemu mestu po prehitevanju trčila v kilometrski količek.
Poslovila se je v cvetu mladosti.
KOČEVJE –  Uglašeno hrumenje 250 visokokubičnih motorjev iz vse Slovenije je včeraj okoli četrte popoldne globoko pod plaščem koprenaste oblačnosti rezalo pieteto tišine ob obzidju kočevskega pokopališča.

image
Nastjin suzuki FOTO: FB

Tam so v nov enojni grob, lučaj od mrliške vežice, položili žaro 21-letne domačinke Nastje Kosman. Minulo nedeljo je malo pred 18. uro na poti iz Kočevja proti Novemu mestu, kamor naj bi jo na obisk povabili prijatelji, na svojem modremu suzukiju dvesto metrov za tablo, ki označuje naselje Smuka, umrla v prometni nesreči.

image
Trčila je v obcestni stebriček. FOTO: Milan Glavonjič

Padec z motorja, potem ko je po uspešnem prehitevanju izgubila nadzor nad njim in po petdesetih metrih vožnje po bankini trčila v obcestni stebriček oznake KM, edino oviro na daljšem ravnem delu regionalke, je bil za mladenko usoden.

image
Popoldne je bilo sončno, a žalostno.

»Nastja je odšla k stvarniku, med angele, v rajsko naselje,« se je še isti večer na družabnih omrežjih zlivala žalost ne le motoristov.
»Vsakič, ko skozi vrata tega prostora ranjenega srca in potrte duše stopijo najbližji umrlega, se v meni, kakor tudi pri zaposlenih, utrga grmada trpkosti, sočustvovanja. Še posebno ko starši pokopljejo otroka,« opiše trenutke slovesa Nedeljko Dragojević Stojkin, eden izmed mož, ki desetletja skrbijo za pogrebno službo v podjetju Komunala.
image
Pripeljali so se iz vse države, od Primorske do Štajerske.

Stiske ni skrival niti včeraj, ob Nastjinem grobu. Kako bi jo, saj jo je slabo uro po nesreči sam v mrliškem vozilu odpeljal v Ljubljano.

Zadnja vožnja

Dvokolesnik, o katerem je sanjarila v odraščanju, jo je ob opravljenem izpitu, ko je stopila v polnoletnost, povsem očaral. Tudi z občutkom, da se ji bencinski hlapi pretakajo po žilah, je pokončno, čeprav z berglami, okrevala po poškodbi na krožišču v Ljubljani pred tremi leti.

Nekatere prijateljice, tudi starši Aleš in Katarina, so jo celo odvračali od konjička, ki ji je že zlezel pod kožo. Tehtaš komaj 60 kilogramov, pa se upaš krotiti to poskočno zverino, so jo prepričevali. »Vsakemu se lahko zgodi, da trešči ob tla, jaz sem jo za krst odnesla dobro,« jim je odgovarjala.   
image
V sončnem popoldnevu so še zadnjikrat pospremili Nastjo.

Usodno nedeljo, okoli trinajste, pove dobri prijatelj Aleš, sta se srečala v bifeju na robu mesta, kjer je pred kratkim delala. Dejala mu je, da bo čas za kavico in klepet kdaj drugič tudi zaradi službe, ki jo je pred tednom dobila v Grosupljem, ker si danes, v sončni nedelji, potem ko se je kot sopotnica (na motorju) vrnila z Grobnika pri Reki, želi še ene, samostojne vožnje. »Pa le srečno, Nastja,« ji je še pomahal Aleš.
250 motoristov je bilo na pogrebu.


Od znanke iz tega bifeja – šele ob nesreči sta izvedla, da je ljubila tudi motorje – sta se dan pred pogrebom poslovila Dejan in Klemen iz okolice Ljubljane. »Vsaka taka tragedija človeka pretrese, ko ugasne mlado življenje, toliko bolj. Proti Kočevju sva se pripeljala po dolini Krke, da bi ji ob cesti prižgala svečo.«
image
Poslovila se je v cvetu mladosti.

Z navijanjem motorjev sta se od Nastje poslovila tudi na platoju v poletnih mesecih obleganega gostišča. Znano je tudi kot prva postaja potujočih zanesenjakov po vstopu na Kočevsko iz smeri Ljubljane oziroma Novega mesta.

Motoristični pozdrav

Prav tu so se včeraj zbrale trume motoristov, ki so se z nalepkami »Nastja Last Pride, 9. 9. 2018« v nepregledni koloni počasi peljali proti dva kilometra oddaljenemu mestnemu pokopališču.
Vsaka taka tragedija človeka pretrese, ko ugasne mlado življenje, toliko bolj.


»Za sabo imam dolgo kilometrino, z zvrhano košaro lepih spominov, a žal tudi nekaj pogrebov je v njej. Današnji je boleč, kako ne, saj je cvet pomladi vzela zgodnja jesen. Sožalje njenim najbližjim,« je v množici, za ime ga niti nismo vprašali, otožno spregovoril izkušeni bajker.

Kočevski medvedi, domača skupina motoristov, so se na zadnje slovo od someščanke podali iz nasprotne strani, z roba Kočevskega jezera, od koder so se minulo soboto, razloži njihova tajnica Nada Vidrih, s prijatelji iz vse Slovenije in tujine, bilo jih je okoli 500, v panoramski vožnji po prelestni pokrajini poslavljali od poletja. »Ja, tokrat nas spremlja tesnoba,« je še delila občutke.

»Moja osebna želja, te ni skrivala niti ožja rodbina, je bila, da bi ljubo sestro do pokopališča spremljali motoristi z značilnim pozdravom,« je z zlomljenim glasom dejala pet let starejša sestra Meggy. Res so jo. In obred se je začel z najbolj znano skladbo Divljih jagod –​ Motori. 
Deli s prijatelji