ROP ROPOV

Celovški rop in njegove skrivnosti: Delali za državo, poslala jih je v zapor

Objavljeno 12. julij 2019 18.44 | Posodobljeno 12. julij 2019 18.45 | Piše: Vojko Zakrajšek

Pomilostitev in rehabilitacija obsojenih specialcev. Policija je hotela vse prikriti.

Kerec, Vivod in Zidanski na sodišču. FOTO: Blaž Samec
LJUBLJANA – Domen Vivod, Darko Zidanski in Matjaž Kerec so nekaj let mladosti pustili za zaporniškimi zidovi. Odsedeli so približno dve tretjini kazni, ko je nastopila možnost za pogojni izpust. Po odhodu na prostost si je vsak po svoje začrtal prihodnost. Nekaj let zatem, 2006., je predsednik Janez Drnovšek podpisal odlok o pomilostitvi z izbrisom kazni za Domna Vivoda, maja 2007 pa tudi za Darka Zidanskega in Matjaža Kereca. To pomeni, da so bile obsodbe izbrisane iz kazenske evidence in s tem tudi njihove pravne posledice. Trinajst let po razvpitem celovškem ropu so nekdanji specialci doživeli zakonsko rehabilitacijo. Od tedaj lahko rečejo, da so čisti.

Tako se je uradno končala dolgoletna saga, cirkus, v katerem pa je en človek izgubil življenje, drugi se je znašel na robu preživetja. Rehabilitacija naj bi pomenila, da je zgodbe konec. »Fantje so in niso krivi,« je nekdo pomodroval. In da zdaj lahko pozabimo na vse. A publika (državljani) še vedno čaka na konec igre. Da bomo zares vedeli, komu zaploskati in koga morda izžvižgati.

image
Kerec, Vivod in Zidanski na sodišču. FOTO: Blaž Samec

Po 25 letih

Četrt stoletja po celovškem ropu smo poskušali dobiti izjavo rehabilitiranih nekdanjih specialcev. Darko Zidanski je bil kratek in zadržan: »S to zadevo se ne ukvarjam več. Delam v pravniškem poklicu in sem zadovoljen.«

Domen Vivod je bil zgovornejši: »To je že davno mimo v mislih in dejansko.« Kako pa se spominja dolgotrajnega prestajanja zaporne kazni? »Bila je bolj liberalna različica. Če imaš vse ugodnosti in se za vikende vračaš domov, je kot služenje vojske. Pripor v Avstriji pa je bil nesporazum.« In kako se počuti, ko sliši besedno zvezo celovški ropar? »Popolnoma distancirano.« Ste torej bili ropar? »Ne.« Kdo je potem bil? »To morate vprašati državo.« Po definiciji je bil rop, Kerec je bil vendar obsojen. »Ja, po slovenski definiciji; meni pa so sodili za vohunstvo. Zato, ker nisem sodeloval v preiskavi. Za Höglerja pa so vsi vedeli, da je trgovec z orožjem.« Torej niste šli ropat, ampak vohunit. »Sploh nismo šli gor. Glede Kereca pa morate njega vprašati. Res so ga prijeli v Avstriji, kako pa je bil povezan s tem, ne vemo. Mi smo se na sodišču branili z molkom in tako je ostalo.« A bili ste obsojeni! »Ja, nekako je bilo treba uradno kvalificirati. Meni se zdi beseda rop smešna, ampak to je bilo treba nekako kvalificirati in uradno uvrstiti v kazenski zakonik. Zadeva je bila tako sporazumno speljana.« Sporazumno s kom? »Z dogajanjem. Tudi sodišče je kazalo razumevanje, ko je iskalo ozadje te zgodbe, a ga ni moglo dokazati.« Kaj pa rop tihotapcev na Zaloški? »Čista 'nameštaljka'. Nekdo je švercerje okradel, nas so na sojenju oprostili. Sicer pa, država je, ne nazadnje, tudi morala nekje dobiti denar, da je plačevala orožje. Vsaka država ima neke instrumente, s katerimi ureja zadeve.«

Država je tudi morala nekje dobiti denar, da je plačevala orožje. Vsaka država ima neke instrumente, s katerimi ureja zadeve.


Delali ste za državo in bili poplačani z zaporom. »V bistvu je tako, vsako dejanje je treba pogledati širše. Ko greš v akcijo, lahko izgubiš življenje, ko preživiš, se lahko obrne tako ali drugače. Za nazaj se ne da spreminjati. Ne gre vse legalno in to tveganje je pač treba prevzeti. Ko greš v nekaj takega, tveganje poznaš. Če bi se drugače izteklo, bi zdaj vsi sedeli na Golem otoku.« Kaj menite o sodni rehabilitaciji? »Smo zadovoljni. Od tistih dogodkov smo se distancirali in sledilo je kup novih obveznosti. Odstopov ministra in drugih ne bi komentiral, morate njih vprašati.« Kaj pa lahko rečete o kriminalistih, ki so preiskovali rop? »Ti ljudje niso imeli pojma.« Pa vendar, nekdo je to naredil. »Ja, nekdo je tudi državo Slovenijo naredil.«

Spomini

In kako se spominja celovške afere Jaka Demšar, tedanji načelnik urada kriminalistične službe na UNZ Ljubljana? »Lahko rečem, da je zadeva tudi zame ostala skrivnostna. Če se prav spomnim, smo sumili, da je bilo povezano s prodajo orožja. Vem tudi, da je bilo že pred mojim prihodom na UNZ Ljubljana nekaj nepojasnjenih ropov. Vloge Mateta Stepića pa nikoli nismo razčistili. Spomnim pa se, da sem bil začuden in zelo jezen, ko sem izvedel, da so ga kar izpustili.«

image
Jaka Demšar leta 1999. FOTO: Vojko Zakrajšek


Drago Kos, takrat vodja sektorja za boj proti organiziranemu kriminalu na MNZ, je o svojih spominih na celovško zgodbo povedal: »Tega specialci niso naredili na svojo roko. Nekdo je ukazal. In sploh ni bil rop, šli so prestrašit Höglerja, in to po naročilu nekega slovenskega podjetnika. Zato, da ne bi prekinil poslovne pogodbe. Högler je dobavljal avtomobile, podjetnik je kasiral denar od strank, denarja pa Högler ni dobil, zato je napovedal prekinitev pogodbe.« To pomeni, da bi moral imeti tisti, ki naj bi najel specialce za tako nalogo, veliko moč in velik vpliv. Kaj pa Mate Stepić? »Tega osumljenca so imeli v rokah, vendar je bil naš oddelek prepozno obveščen. Problem je bil, da so hoteli celovško zadevo zataškati. Policija je naredila vse, da bi to prikrili in ubranili dobro ime specialne policijske enote. S preiskavo so se sicer bolj ukvarjali ljudje iz notranje zaščite, nato pa so sledili številne zamenjave in odstopi.«

image
Drago Kos v času službovanja na MNZ. FOTO: Vojko Zakrajšek


Kakšna je potemtakem resnica o celovškem ropu? Sklenimo v slogu, kot so nas prepričevali na začetku preiskave. Spomnimo: fantje so in niso krivi. Ja, včasih si kriv, tudi če nisi kriv. In včasih nisi kriv, tudi če si kriv. 

V začetku oktobra 1999 je pod Kriško goro nenaden sunek vetra zavrtinčil izkušenega jadralnega padalca, 42-letnega Vlada B. z Jesenic. Ker mu je delno zaprlo kupolo, je treščil v visoko smreko in hudo poškodovan nemočno obvisel na vejah. Vsak hip bi lahko omahnil v globino. Na njegovo srečo je bil v bližini Matjaž Kerec, tudi ljubitelj jadranja, ki je prijatelju prvi priskočil na pomoč. Poškodovanec je s polomljeno stegnenico visel na smreki. Pozneje je pripovedoval: »Matjaž, ki je letel za menoj, je v zraku videl, kaj se je zgodilo. Takoj je pristal, stekel skozi gozd do mojega drevesa, in še jaz ne vem, kako je priplezal (smreka je bila brez spodnjih vej) več kot dvajset metrov visoko do mene. V vsej brzini ni pozabil na najnujnejše za prvo pomoč, z vrvjo me je privezal na deblo in tako preprečil padec, nato pa me je več kot pol ure do prihoda reševalcev s helikopterjem spodbujal in mi držal pokonci omahujočo glavo. Če ne bi bilo njega in če on ne bi bil tako močan in vzdržljiv, kot je, jaz ne bi preživel.« Zadnjega avgusta naslednje leto pa je podobno nesrečo doživel tudi Kerec. Zaradi sunka vetra je padel z višine petnajst metrov na travnik. Pri tem si je poškodoval vretenca, bolečine po vsem telesu pa so ga še dolgo spominjale na trd pristanek.
Deli s prijatelji