ČETRT STOLETJA

Celovški rop: Dal jim je denar in jih dobil s pištolo

Objavljeno 02. junij 2019 19.07 | Posodobljeno 02. junij 2019 19.16 | Piše: Vojko Zakrajšek

Žrtev celovškega ropa Adolf Högler je imel v kleti vzidano blagajno. Darko Zidanski, Domen Vivod in Zdenko Polšak na sojenju molčali.

Sojenje v Ljubljani, z leve: Kerec, Tomaž Hrovat, ki je bil obtožen za rop na Zaloški in skupaj s kolegi oproščen tega dejanja, Vivod in Zidanski. FOTO: Arhiv Dela
LJUBLJANA – Ob 25. obletnici razvpitega ropa v Celovcu, ki so ga v noči na ponedeljek, 23. maja 1994, izvedli štirje pripadniki specialne enote slovenske policije (SEP), naprej odstiramo gosto kopreno skrivnostnosti, ki ga obdaja.
 

Policistu pomagal do kredita


Tarča Adolf Högler je povedal, da ima skupaj s štirimi solastniki firmo s sedežem v Celovcu. »Firma ima v Sloveniji dve pisarni, tam se ukvarja z lesom, premičninami, stroji in tovornimi vozili. V bistvu lahko rečem, da delam bančne posle. Predvsem poudarjam, da ne vidim povezave med obravnavanim kaznivim dejanjem in svojim delom. Tisto noč me je zbudilo pasje lajanje, zbudila se je tudi žena in prižgala luč, takrat pa sta vdrla v spalnico dva moška, eden se je spravil na ženo, drugi je mene zgrabil za prsi. V tem trenutku sta padla na hodniku dva strela. Moški me je zvlekel iz spalnice v kuhinjo in jedilnico, mi z roko držal nos in usta ter spraševal: 'Kje je denar, kje je denar.' Ko sem dal denar, me je prvič izpustil, potem pa me še enkrat s pištolo udaril po obrazu. Skoraj istočasno je pred hišo zapiskalo in zapustili so hišo. Ne vem, zakaj sem v prvi izjavi po zločinu na zaslišanju izjavil, da v hiši nimam trezorja. Verjetno zaradi šoka. Trezorja ni v hiši, v kleti pa je vzidana blagajna. Ob napadu je bilo v njej okoli 20.000 šilingov in 4000 mark. Nakita ni bilo v njej.«
image
Kerec je dolge mesece prebil sam v celici, vsak dan se je smel tri četrt ure sprehajati, s svojci se je lahko pogovarjal samo skozi steklo. FOTO: Jure Eržen

In naprej: »Ničesar ne skrivam, v Sloveniji sem delal legalne posle, to lahko dokažem. Na vprašanje, ali poznam koga iz slovenske policije, tajne službe ali osebo iz vojaških krogov, moram odgovoriti, da osebno nikogar. Naredil sem samo en posel, pri katerem je sodeloval višji uniformirani policijski uslužbenec iz Maribora, neki moj znanec (ime je znano) me je prosil, naj ta policist dobi ugodne kreditne pogoje za nakup osebnega avtomobila. Ta policijski uslužbenec, ki ga nikoli nisem osebno srečal, je na moje posredovanje dobil ugodne pogoje.«

In še: »Do novembra 1993 sem delal za neko firmo, katere lastnik je bil slovenski podjetnik. Moje delo je bilo, da sem pri različnih trgovcih na Koroškem nabavljal avtomobile za slovenske kupce. Vozila so bila pozneje prepeljana v Slovenijo in ocarinjena. Po koncu vojne je bila v Sloveniji uvedena homologizacija in izvoz je bil zaradi prevelikih stroškov za nabavo potrdila onemogočen. Ko sem izstopil iz firme, je promet padel za okoli 80 odstotkov.«

Ker so na sojenju omenjali tudi ime Romana Leljaka, je Högler zanikal možnost povezave med Leljakom in nočnim obiskom napadalcev. Je pa dodal nekaj zanimivega. Tretji dan po ropu ga je poklical trgovec iz Slovenije (imena ni hotel izdati) in mu namignil, kdo naj bi nadenj poslal te ljudi (napadalce). »To je tvoj nekdanji partner!« Högler je po premisleku izjavil, da ne izključuje te možnosti, saj ve, da ima ta oseba znance v specialni policijski enoti.

Obstajala je seveda možnost, da je Högler, ki so ga kranjski kriminalisti ljubkovalno poimenovali gospod kriminalec, poskušal vse skupaj zapeljati na napačno sled. Ni znano, ali so to preverjali.
 

Glavna obravnava pred celovškim sodiščem


Petindvajsetega januarja 1995 se je v Celovcu začelo sojenje Matjažu Kerecu. Pričakovanja, da bo sojenje dokončno odstrlo tančico s še vedno nepojasnjenega ropa, so bila pretirana in že vnaprej obsojena na propad. Osem mesecev po ropu so nenehne govorice o naročniku iz ozadja nekatere zazibale v mirovanje, češ, država že ve, kaj dela; mnogi, ki so sicer radovedno spremljali dosti manj odmevna dejanja, pa so izgubili voljo, kajti skopi odgovori v uradnih izjavah so zgovorno napeljevali na spoznanje, da ni vredno (ali pametno) brskati po ozadju celovškega ropa.
V najbolj nezavidljivem položaju se je znašel Kerec v avstrijskem priporu; on bi, kot so menili, lahko veliko pripomogel k razjasnitvi primera. Če bi si upal spregovoriti, so dodajali.

Nekdanji notranji minister Ivo Bizjak, ki se je medtem preselil na novo funkcijo – postal je prvi varuh človekovih pravic –, je le nekaj dni pred začetkom sojenja v intervjuju hrvaškemu novinarju povedal, da je vpletenost pripadnikov specialne enote v celovški rop »le igra slučaja«. Pa vendar, ministra je to naključje stalo glavo, a se je hitro povzpel na drug prestol.
image
Od ropa v Celovcu je minilo četrt stoletja. FOTO: Tomi Lombar

Kerečevi kolegi v ljubljanskem priporu pa so verjetno nestrpno čakali, kaj bo na sojenju izpovedal kolega, ki so ga ujeli tako rekoč na delu, drugo, tudi pomembno vprašanje pa je bilo, kaj je sploh vedel o ozadju. In dalje, ali bo hotel oziroma smel povedati vse, kar ve. Se bo Kerec sprijaznil z dolgoletno kaznijo, ki mu je grozila?

Poleg osnovnih podatkov o delu v specialni enoti policije je Kerec odgovarjal na različna vprašanja. »Bile so akcije, ki sem se jih udeležil, ker so mi ukazali. Nikoli nisem premišljeval, ali so privatne ali službene. Zame niso bile privatne, delal sem to, za kar sem bil usposobljen in za kar sem bil izbran. Res je, da smo v teh akcijah s silo jemali denar. Nimam občutka, da je šlo aprila 1994 (rop tihotapcev cigaret na Zaloški cesti) za ilegalno akcijo. Izpolnjeval sem ukaze. Imen ljudi, ki so dali ta povelja, ne bom imenoval.«
image
Zdenko Polšak FOTO: Vojko Zakrajšek

Ob tem spomnimo na nekaj odmevnih akcij neznanih storilcev v tistem času. Na svojih pohodih so pobrali nekaj sto tisoč takratnih mark plena. Med nepojasnjenimi vlomi in roparskimi napadi izstopata primera gostiln Žabar in Žibert, seznamu dodamo vlome pri vulkanizerju Španu na Brezovici, pri avtomehaniku Plešku na Brezovici, v gostilno Amfora v Notranjih Goricah, gostilno Kopač na Brezovici. Po grobosti izstopa rop menjalnice na Verdu 4. novembra 1993. Ko je družabnik zvečer zapuščal menjalnico, ga je od zadaj presenetil udarec po glavi in zamaskirani neznanec ga je dobesedno odnesel do trezorja, tam je v kovček pospravil denar – okoli dva milijona nemških mark –, nato ga ustrelil v stegno in pobegnil. Zanesljivo je, da ni bil sam, vendar veliki rop nikoli ni bil pojasnjen. Med preiskovalci ropa je bil tudi kriminalist Hinko Zajtl. Kdor koli so že bili še vedno neznani storilci, povsod so odnesli zajeten plen in ostali neznani.
 

Prva akcija v tujini


Spet trčimo ob neznano ozadje, od kod naj bi prihajali ukazi za akcije. Na notranjem ministrstvu so Kerečeve izjave tolmačili nekako tako, češ, težo zadeve je hotel prenesti na sistem. Nekdo si je drznil dodati: »Kaj pa če vendarle sistem poskuša zvaliti krivdo na posameznike?«
image
Sojenje v Ljubljani, z leve: Kerec, Tomaž Hrovat, ki je bil obtožen za rop na Zaloški in skupaj s kolegi oproščen tega dejanja, Vivod in Zidanski. FOTO: Arhiv Dela

V nadaljevanju je Kerec med drugim izjavil: »Pred odhodom v Celovec sem vedel le, da sem določen za akcijo. Nič konkretnega, tam naj bi prevzeli neke stvari. Na vprašanje, ali se zavedam, da kot policist nimam pravice delovati na območju zunaj Republike Slovenije, izjavljam: Takrat na to nisem mislil. Danes vem, da tega ne smem. Na očitek, da sem pred preiskovalnim sodnikom priznal, da sem to že takrat vedel, povem, da nisem bil iskren, ker sem hotel zaščititi kolege. Zavedam se, da nisem dajal vseh resničnih izjav. Samo ponovil sem podatke, ki mi jih je dala slovenska policija. Po slikah, ki sem jih videl pri preiskovalnem sodniku, je bil eden Mate Stepić, on nam je povedal, da gre za veliko vsoto denarja in pomembne dokumente. Ko smo prišli do hiše, smo se maskirali, nato smo vstopili skozi okno in potem se je zgodilo, kar je že znano. Akcija v Celovcu je bila prva, ki smo jo naredili v tujini,« je še povedal.
in 4000 mark je bilo v blagajni.


Po nekajurnem postopku so Kereca obsodili na osem let zapora. Na sodbo se je pritožil – konec maja je bila pritožba zavrnjena –, nato pa dolge mesece prebil sam v celici, vsak dan se je smel tri četrt ure sprehajati, s svojci se je lahko pogovarjal samo skozi steklo.
 

Sojenje v Ljubljani


Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je maja 1995 začelo dolgo pričakovano sojenje specialcem. Darko Zidanski, Domen Vivod in Zdenko Polšak so v preiskavi molčali.

Na prvi obravnavi se je sodišče v glavnem ukvarjalo s proceduralnimi vprašanji, saj se nobeden ob obtoženih ni hotel zagovarjati.
Njihovi odvetniki so največ pozornosti namenili temu, da bi iz sodnega spisa izločili dva dokumenta, ki sta nastala v Celovcu. Šlo je za pričevanje Kereca, ki je v preiskovalnem postopku pred avstrijskimi organi in preiskovalnim sodnikom priznal sodelovanje v ropu in vloge, ki so jih imeli njegovi sodelavci. Dokumenti, ki smo jih takrat pridobili, so kazali, da naj ne bi šlo za naključno pustolovščino, ampak za dobro organizirano akcijo, v ozadju katere naj bi stali skriti botri. Specialci naj bi bili le orodje v njihovih rokah.
V spalnico sta vdrla dva moška, eden se je spravil na ženo, drugi je mene zgrabil za prsi.


Sojenje je bilo dolgotrajno, tudi zato, ker so čakali, da Kereca preselijo v slovenski zapor. Medtem so ljubljanski priporniki predlagali odpravo pripora, kjer so bivali že več kot leto dni. Polšak je 20. julija 1995 s skokom čez zaporniški zid presenetil paznike in si vzel nekaj dni počitnic. Najmlajšemu iz specialne družbe, Tomažu Hrovatu, obtoženemu sodelovanja pri t. i. cigaretnem ropu na Zaloški cesti, so nekaj dni po Polšakovem begu le odpravili pripor. Sledila so ugibanja, kako je Polšaku uspel pobeg, medtem pa so ga hrvaški policisti po dveh tednih v sodelovanju z MNZ Slovenije aretirali v Zagrebu. Begunca so še istega večera izročili slovenskim kolegom, ti so poskrbeli za prevoz v njegovo začasno domovanje na Povšetovi.
Jutri: Zmešnjave v policiji


Šestnajst mesecev po ropu v Celovcu so obdolženi Vivod, Zidanski in Polšak še vedno vztrajno molčali. Njihovi zagovorniki so navedli vrsto ugovorov pravne narave in vztrajali pri zahtevi po izločitvi celovškega kazenskega spisa. Nadaljeval se je boj za odpravo pripora z obrazložitvijo, da so razlogi ponovitvene nevarnosti prenehali.


 
Deli s prijatelji