DENACIONALIZACIJA, DOLGA 28 LET

Cerkev v denacionalizacijski bitki z državo

Objavljeno 20. oktober 2019 21.25 | Posodobljeno 20. oktober 2019 21.27 | Piše: Dejan Vodovnik

Od 37.988 vloženih denacionalizacijskih zadev jih je bilo doslej pravnomočno rešenih dobrih 30.000.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore, v ozadju Dolina Triglavskih jezer. FOTO: Uroš Hočevar
Vračanje po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja se vleče že dobrih 28 let, od 7. decembra 1991, ko je začel veljati zakon o denacionalizaciji (ZDen). Njegovi avtorji s takratnim pravosodnim ministrom v Demosovi vladi dr. Rajkom Pirnatom na čelu so naivno ocenjevali, da bo pod streho v treh ali petih letih. A pisci zakonov in njihovi prišepetovalci so v prazen denacionalizacijski bazen skakali na glavo, zato je absurdno dolga denacionalizacija po svoje razumljiva.

image
Denacionalizacija Doline Triglavskih jezer ostaja najtrši oreh. FOTO: Uroš Hočevar
Ministrstvo za pravosodje v skladu s smernicami, začrtanimi v sklepih vlade z dne 24. 10. 2002 in 23. 1. 2003, vse od septembra 2002 vsake tri mesece spremlja realizacijo načrtovanega zaključka procesa denacionalizacije. V skladu s sprejetim načrtom bi morale upravne enote končati postopke do 31. 3. 2005, vendar deseto spremljanje realizacije tega ni potrdilo. Potrdilo ga ni niti zbiranje podatkov na dan 30. 6. 2019, ki predstavlja že sedeminšestdeseto spremljanje realizacije terminskega načrta.

Denacionalizacija na sodiščih

Zadnje poročilo ministrstva za pravosodje kaže, da se postopki denacionalizacije končujejo. Na nacionalni ravni je delež pravnomočno zaključenih zadev pri upravnih enotah, skoraj 60 jih je, kar 99,7-odstoten. Denacionalizacija pa poteka tudi na sodišču.

1300
listovnih številk ima sodni spis glede denacionalizacije Doline Triglavskih jezer.


Nedavno je bila na Okrožnem sodišču v Ljubljani obravnava tožbe Nadškofije Ljubljana proti skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, od katerega nadškofija terja 73.416 evrov. Nato je bil napovedan primer št. N/545/2018, v katerem ljubljanska nadškofija toži Republiko Slovenijo glede odmere odškodnine za nevrnjeno premoženje. Takih primerov je na sodiščih še nekaj.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v zadnjih dveh letih samo Nadškofiji Ljubljana izplačal 13,8 milijona evrov odškodnin; kot pravi direktorica Irena Majcen, ji je sklad v letu 2019 izplačal 8,094.475 evrov odškodnin za nezmožnost uporabe zemljišča, 875.916,82 evra zamudnih obresti ter 914,57 evra povračila pravdnih stroškov, skupaj skoraj devet milijonov evrov. Sogovornica dodaja, da imajo odprtih še devet zahtevkov Nadškofije Ljubljana. »Zahtevki se nanašajo na kmetijska zemljišča in gozdove, za vračilo katerih smo zavezanci v postopkih denacionalizacije. Gre za premoženje, ki je bilo ljubljanski nadškofiji vrnjeno predvsem na območju Upravne enote Radovljica in Upravne enote Mozirje,« pravi Irena Majcen.

Ljubljanska nadškofija
Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III. (1415–1493), 6. septembra naslednjega leta pa jo je potrdil papež Pij II. (1458–1464). Cesar si je pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajstčlanskem stolnem kapitlju. Od leta 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času jožefinskih reform so bile meje škofije zaokrožene na ljubljansko in novomeško okrožje, škofija pa za kratek čas povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za jugovzhodni del habsburškega cesarstva (1788–1807). V nadškofijo jo je leta 1961 znova povišal papež Janez XXIII. (1958– 1963), v sedež metropolije s sufraganom v Mariboru pa leta 1968 papež Pavel VI. (1963–1978). Leta 1977 je postala sufragan ljubljanske metropolije tudi obnovljena škofija v Kopru. Ob spremembi cerkvene ureditve v Sloveniji je bila 7. aprila 2006 na ozemlju ljubljanske škofije ustanovljena nova škofija v Novem mestu in skupaj s koprsko škofijo vključena v ljubljansko metropolijo. Aktualni nadškof je msgr. Stanislav Zore, imenovan je bil 4. oktobra 2014.


Po podatkih ministrstva za pravosodje je bilo 37.988 vloženih denacionalizacijskih zadev, doslej je bilo 30.166 pravnomočno končanih. Na pravnomočnost čakajo od 33 mesecev do 201 meseca. Glede na ugotovitve in opozorila varuha človekovih pravic je teh zadev preveč in se predolgo vlečejo.

Gluhi za varuhova priporočila

image
»Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v zadnjih dveh letih samo Nadškofiji Ljubljana izplačal 13,8 milijona evrov odškodnin,« pravi direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS Irena Majcen. FOTO: Roman Šipić
»Na varuhovo priporočilo št. 35 (2017), naj Vlada RS sprejme ukrepe za dokončanje denacionalizacije, sta se v odzivnem poročilu Vlade RS na letno poročilo varuha za leto 2017 odzvala ministrstvo za javno upravo (MJU) in ministrstvo za pravosodje (MP). Izrazili sta zavedanje, da gre za stalno nalogo ministrstev. MJU ima le vlogo koordinatorja upravnih enot, MP pa pristojnost četrtletnega spremljanja izvedbe načrtovanega končanja procesa denacionalizacije. Ministrstvi sta predstavili sprejete ukrepe za pospešitev postopkov in za dokončanje denacionalizacije, in to bo varuh skrbno spremljal. Čeprav na navedenem področju nismo obravnavali veliko zadev, varuh smiselno podobno priporočilo ponavlja. Zakon o denacionalizaciji je bil namreč sprejet že davnega leta 1991, zato je tako dolgotrajno reševanje postopkov denacionalizacije nedopustno,« piše v letnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 2018, ki ga je takratna varuhinja Vlasta Nussdorfer predala predsedniku Borutu Pahorju. Spremenilo se ni, vsaj kar se hitrosti tiče, nič.

Cerkev z največ zahtevki

Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem je vložila največ zahtevkov za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Tu je nujen skok v zgodovino.

Sled nejasnosti lastništva se tako vleče prek Avstro-Ogrske do Kraljevine Jugoslavije, kjer se je fonde Rimskokatoliške cerkve na koncu po vrsti zapletov preneslo v njeno last. Ljubljanska škofija je takrat posledično postala največji lastnik gozdov na Slovenskem.


image
Ljubljanska škofija je pred drugo svetovno vojno postala največji lastnik gozdov na Slovenskem.
T. i. zgodovinska podlaga izvora posesti v lasti Rimskokatoliške cerkve se začne z verskimi skladi iz časov habsburške monarhije. Kot je ugotavljal Borut Žagar v svojem diplomskem delu z naslovom Denacionalizacija Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, namreč prav iz tistega časa izhaja do danes nerešeni problem lastništva, kajti iz zakonodajnih dokumentov nikoli ni bilo jasno razvidno, ali so bili takratni skladi državna lastnina ali samostojno namensko premoženje v takratni državni upravi. »Sled nejasnosti lastništva se tako vleče prek Avstro-Ogrske do Kraljevine Jugoslavije, kjer se je na koncu fonde Rimskokatoliške cerkve po vrsti zapletov preneslo v njeno last. Ljubljanska škofija je takrat posledično postala največji lastnik gozdov na Slovenskem. Po koncu 2. svetovne vojne pride do nacionalizacije, ki je trajala vse do v novembru 1991 sprejetega zakona o denacionalizaciji, ki je Rimskokatoliški cerkvi omogočil vrnitev odvzetega premoženja,« je v uvodu zapisal Žagar.
Te dni bo ministrstvo za pravosodje v skladu s smernicami izdalo novo poročilo o spremljanju realizacije terminskega načrta denacionalizacije. Že 68. Spomladi prihodnje leto jubilejno 70. In rdeča nit vseh je, da ostajajo najtežji primeri še nerešeni, v glavnih vlogah te nadaljevanke brez konca pa bosta spet Rimskokatoliška cerkev in Republika Slovenija.

Križ na Triglavu
Konec leta 2017 je prenehala veljati poravnalna ponudba Nadškofije Ljubljana, po kateri naj bi ji država v naravi vrnila vsa zemljišča (tudi vodna) na območju Doline Triglavskih jezer, sama bi se odrekla visoki odškodnini, državi pa bi del teh zemljišč oddajala za simbolično najemnino.
Denacionalizacija Doline Triglavskih jezer se vleče že od leta 1992. Takrat je Nadškofija Ljubljana oddala zahtevek, da ji država v naravi vrne 3200 hektarjev nacionaliziranih zemljišč na tem območju, med katerimi je tudi eden največjih naravnih biserov – Sedmera oziroma Triglavska jezera. Nadškofijo zanima osem parcel, in sicer je po njenih navedbah tam 1150 hektarjev gozda, okoli 1870 neplodnih, 170 hektarjev kmetijskih in 6,5 hektarja vodnih zemljišč.
Cerkev je državi v poravnalni ponudbi že oktobra 2015 predlagala, naj v naravi vrne vse nepremičnine na območju Doline Triglavskih jezer, sama se odreče odškodnini za nemožnost njihove uporabe po 72. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen), država določi nepremičnine, ki so pomembne za njene projekte, in zanje z nadškofijo za 45 let sklene najemno pogodbo za simbolično letno najemnino 20.000 evrov. Najemnine Cerkvi ne bi plačevala neposredno, ampak bi dogovorjeni znesek vlagala v najete nepremične, da bi bile še naprej dostopne širši javnosti (vzdrževati bi morala planinske poti, nameščati obvestilne table …), poravnavati bi morala javne dajatve in bremena za najete nepremičnine. Nadškofija Ljubljana je poravnalno ponudbo avgusta 2017 ponovila, veljala je do 31. decembra 2017 – pod pogojem, da do tega dne dobi nazaj vsa zemljišča na območju Doline Triglavskih jezer.
Sredi oktobra lani je ministrstvo za okolje in prostor odločilo, da Nadškofiji Ljubljana Triglavskih jezer in slapa Savice ne bo vrnilo v naravi. S to odločitvijo je zbudilo veliko odobravanje javnosti, nadškofija pa ga je »nagradila« z vložitvijo tožbe na upravno sodišče. Upravni spor je sprožil tudi Slovenski državni holding, ki bi moral Cerkvi izplačati odškodnino v državnih obveznicah.
Spis v predmetni zadevi na državnem odvetništvu obsega skoraj tisoč tristo listovnih številk, upravni spis pa jih ima več kot dva tisoč.
Deli s prijatelji