NA EKS
Zmago Padalec
Zmago me zabava tudi zato, ker je najbolj zanesljiv kazalnik sprememb na političnem prizorišču in ker se ni treba preveč truditi z branjem med njegovimi vrsticami.
Odpri galerijo
Zagrabil je prvo priložnost za prodajo svojih političnih delnic. FOTO: Leon Vidic
Zmago me je od nekdaj zabaval, če seveda odštejem njegove javno izrečene primitivnosti vseh vrst, od nacionalističnih do šovinističnih in še kakšnih izpadov. Zabavata me torej predvsem njegova politična tehnika in njegov izostren občutek za to, kdaj je treba pristaviti svoj parlamentarni lonček. To potem bega tako njegove kolege v opoziciji, kjer Jelinčič uživa vse od leta 1992 z izjemo zadnjih sušnih osmih let, kot tudi prestrašene partnerje v koalicijskih vladah, ki se bojijo, da bodo zaradi njegovih rezervnih glasov odpadli kot knof z gat ali počasi izpuhteli v irelevantnost. Kdor Jelinčiča jemlje zelo resno, ni zrel za trgovanje na politični tržnici.
Da, Zmago je v igri dlje kot Janez Janša. Natančneje rečeno, Janša za dve leti zaostaja za predsednikom stranke z najdaljšim stažem Jelinčičem, ki nikoli ni zamudil priložnosti, da ne bi navedb o sodelovanju z Udbo pod kodnim imenom Padalec pospremil z zabavnimi komentarji. Recimo takole: »V Službi državne varnosti sem bil najboljši jugoslovanski agent in po meni so Angleži posneli vse filme o Jamesu Bondu.«
Janša in Jelinčič imata nekaj skupnih točk. Zmago je bil najprej član takratne Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice današnje SDS, nato pa je 1991. leta ustanovil svojo stranko. Čeprav je Jelinčič v Janševih očeh večinoma veljal za podtaknjenca, je predsednik SNS v zadnjem letu zagovarjal koalicijo z SDS, se na strankarskem pikniku v Lepeni sproščeno fotografiral z Brankom Grimsom in se norčeval iz Marjana Šarca, češ da bo njegova vlada delovala slabše kot otroški vrtec.
Prebrisani Zmago se je pred volitvami in nekaj tednov po njih dobro zavedal, da je v prvi fazi Janez edini politični trgovec, ki ga bo morda vzel resno. Ko se je izkazalo, da Janša ne bo sestavil vlade, je Jelinčič nekaj mesecev opazoval, ali bo vzgojitelj Marjan Šarec naredil red v otroškem vrtcu. Zdaj je očitno presodil, da je tako, zagrabil pa je prvo priložnost za prodajo svojih političnih delnic, ki so zrasle zaradi drame ob sprejemanju rebalansa proračuna.
Zabavno je bilo poslušati nekdanjega baletnika in njegove argumente za podporo proračunu. Zelo da je zaskrbljen zaradi izsiljevanja Levice. SNS razmišlja o koristih države, in ne o lastnih koristih. Bruselj pa pritiska na nas, zato je proračun, ki EU ni všeč, akt upora ...
Jelinčičeva današnja teža je precej manjša, kot je bila nekoč. Po morda najbolj razburljivih volitvah do zdaj, ko je bil leta 1996 parlament razklan na dve polovici, je Janez Drnovšek predlagal celo levosredinsko vlado, v kateri bi bili tudi ministri SNS. Ministrska ekipa ni bila potrjena, Drnovšek pa je po maratonskih pogajanjih na koncu sklenil koalicijo s takrat politično močno SLS Marjana Podobnika in z Desusom.
Kljub vsemu se zdi, da bodo Marjanu Šarcu za občasno discipliniranje koalicijskih partnerjev in Levice prav prišli štirje Jelinčičevi glasovi, čeprav seveda oba zanikata, da bi v zgodbi o visečem rebalansu trgovala.
Zmagova zgodba o otroškem vrtcu ni povsem brez osnov. Predvsem za Dejana Židana se zdi, da je užaljen otrok, ker se Šarec bolj posveča Luki Mescu kot njemu. Pompozno napovedovanje, kako bodo Socialni demokrati šele aprila odločali o zaroki z Levico za leto 2019, je seveda izpuhtelo. Židanova stranka je pripravila bojda zelo vsebinske in tehtne izboljšave sporazuma med vlado in Levico, a se zdi, da bo na koncu pridno podpisala dokument in se zadovoljila z naknadno razpravo o njegovih dopolnitvah.
Ne dvomim, da me bo letalec Zmago še naprej zabaval s preletavanjem političnega prizorišča v iskanju novih političnih tržnih niš, v katere bo ob prvi priložnosti pristavil svoj parlamentarni lonček.
Zmago me zabava tudi zato, ker je najbolj zanesljiv kazalnik sprememb na političnem prizorišču in ker se ni treba preveč truditi z branjem med njegovimi vrsticami.
Da, Zmago je v igri dlje kot Janez Janša. Natančneje rečeno, Janša za dve leti zaostaja za predsednikom stranke z najdaljšim stažem Jelinčičem, ki nikoli ni zamudil priložnosti, da ne bi navedb o sodelovanju z Udbo pod kodnim imenom Padalec pospremil z zabavnimi komentarji. Recimo takole: »V Službi državne varnosti sem bil najboljši jugoslovanski agent in po meni so Angleži posneli vse filme o Jamesu Bondu.«
Janša in Jelinčič imata nekaj skupnih točk. Zmago je bil najprej član takratne Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice današnje SDS, nato pa je 1991. leta ustanovil svojo stranko. Čeprav je Jelinčič v Janševih očeh večinoma veljal za podtaknjenca, je predsednik SNS v zadnjem letu zagovarjal koalicijo z SDS, se na strankarskem pikniku v Lepeni sproščeno fotografiral z Brankom Grimsom in se norčeval iz Marjana Šarca, češ da bo njegova vlada delovala slabše kot otroški vrtec.
Prebrisani Zmago se je pred volitvami in nekaj tednov po njih dobro zavedal, da je v prvi fazi Janez edini politični trgovec, ki ga bo morda vzel resno. Ko se je izkazalo, da Janša ne bo sestavil vlade, je Jelinčič nekaj mesecev opazoval, ali bo vzgojitelj Marjan Šarec naredil red v otroškem vrtcu. Zdaj je očitno presodil, da je tako, zagrabil pa je prvo priložnost za prodajo svojih političnih delnic, ki so zrasle zaradi drame ob sprejemanju rebalansa proračuna.
Zabavno je bilo poslušati nekdanjega baletnika in njegove argumente za podporo proračunu. Zelo da je zaskrbljen zaradi izsiljevanja Levice. SNS razmišlja o koristih države, in ne o lastnih koristih. Bruselj pa pritiska na nas, zato je proračun, ki EU ni všeč, akt upora ...
Jelinčičeva današnja teža je precej manjša, kot je bila nekoč. Po morda najbolj razburljivih volitvah do zdaj, ko je bil leta 1996 parlament razklan na dve polovici, je Janez Drnovšek predlagal celo levosredinsko vlado, v kateri bi bili tudi ministri SNS. Ministrska ekipa ni bila potrjena, Drnovšek pa je po maratonskih pogajanjih na koncu sklenil koalicijo s takrat politično močno SLS Marjana Podobnika in z Desusom.
Kljub vsemu se zdi, da bodo Marjanu Šarcu za občasno discipliniranje koalicijskih partnerjev in Levice prav prišli štirje Jelinčičevi glasovi, čeprav seveda oba zanikata, da bi v zgodbi o visečem rebalansu trgovala.
Zmagova zgodba o otroškem vrtcu ni povsem brez osnov. Predvsem za Dejana Židana se zdi, da je užaljen otrok, ker se Šarec bolj posveča Luki Mescu kot njemu. Pompozno napovedovanje, kako bodo Socialni demokrati šele aprila odločali o zaroki z Levico za leto 2019, je seveda izpuhtelo. Židanova stranka je pripravila bojda zelo vsebinske in tehtne izboljšave sporazuma med vlado in Levico, a se zdi, da bo na koncu pridno podpisala dokument in se zadovoljila z naknadno razpravo o njegovih dopolnitvah.
Ne dvomim, da me bo letalec Zmago še naprej zabaval s preletavanjem političnega prizorišča v iskanju novih političnih tržnih niš, v katere bo ob prvi priložnosti pristavil svoj parlamentarni lonček.
Zmago me zabava tudi zato, ker je najbolj zanesljiv kazalnik sprememb na političnem prizorišču in ker se ni treba preveč truditi z branjem med njegovimi vrsticami.
