Domen Mal
NA KOŽO
Objavljeno 12. marec 2020 22.20 | Posodobljeno 12. marec 2020 22.20

Wuhan pozdrav

Vlade z vsega sveta naj zdaj preverijo, kako so sposobne delovati v skrajnih razmerah, in se v času, ko bodo te minile, pripravljajo na naslednje, morda še hujše.

Dolenjka je vsako jutro sedla na vlak iz Metlike in se odpeljala v nekaj postaj oddaljeno Ljubljano v službo. Odkar je izbruhnil koronavirus, ji to ne pade več na pamet: prevaža jo mož, ki je že v penziji in ima čas.

Znanec je obiskal podjetje, s katerim poslovno sodeluje, in se z njim ni hotel nihče rokovati, čeprav ni pripotoval iz tujine, bog ne daj Italije. Namesto tega so se podrgnili z nogami. »To se imenuje Wuhan pozdrav,« so mu pojasnili.

Na jutranji kavi v domačem bifeju me je sovaščanka pobarala, ali se kaj bojim koronavirusa. Ker ona se ga, in ji na misel na pade, da bi nakupovala v večjem trgovskem centru: »V soboto dopoldne sem bila v bližnji trgovini, pa sta bila notri samo še dva kupca.«

Razumem skrb vlade, ki s ponedeljkom zapira šole in vrtce in je prepovedala vse prireditve, na katerih se zbere več kot 100 ljudi, pa da na letališču in mejah potnikom merijo temperaturo, ter podjetja, ki se z odrejenim delom na domu hočejo ogniti obolevanju zaposlenih.

Hkrati pa se strinjam s sicer že nekaj dni staro izjavo odhajajočega premierja Marjana Šarca, da brezbrižnost ob razsajajočem covid-19 ni sprejemljiva, a tudi histerija ni na mestu – če seveda še vedno tako misli, odkar so včeraj razglasili epidemijo.
Konec koncev si nalijmo čistega vina: koronavirus ni kolera, za katero je še leta 2010 umrlo med 100.000 in 130.000 ljudmi, v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa več kot tri milijone – ampak seveda večinoma v razvijajočem se svetu, kar nas zategadelj ne zanima.

Zato pa mene zanima, kaj bo, če v prihodnjih letih izbruhne bolezen, ki ne bo imela razmeroma nizke stopnje smrtnosti kot koronavirus in bo resnično desetkala prebivalstvo po svetu. Koronavirus bi zato morali jemati kot generalko za ukrepanje v tako kataklizmičnih razmerah, ko se bomo verjetno res z rižem, makaroni in konzervami zapirali v zaklonišča, bogati bodo mogoče lahko že zbežali na Mars. Vlade z vsega sveta naj torej zdaj preverijo, kako so sposobne delovati v skrajnih razmerah, in v času, ko bodo te minile, oborožene z izkušnjami pripravljajo na naslednje, morda še hujše. Do takrat pa domnevno zdravi le še bivajmo na površju naše zemljice, jaz bom zavijal tudi še v trgovine. Dokler bodo te odprte. Bom pač pazil, da ne bom preblizu kakšnega kihavca brez maske, in znancu rekel živijo na način Wuhan.




Deli s prijatelji