Vojak Karl
Predstava za javnost, ki sta jo v živo uprizorila Erjavec in Pahor, je bila sramotna.
Odpri galerijo
Tokratne vrstice namenjam našemu obrambnemu ministru. Da je danes tudi volilni kongres Desusa, je zgolj naključje, četudi zna biti, da za Karla Erjavca Večnega življenjskega pomena. A tega okvirja si ni prislužil ne z Desusom ne z neštetokrat nategnjenimi penzionisti, pač pa s teatralno samopromocijsko operacijo umika šestorice slovenskih vojakov iz Iraka. Pri čemer mu je izdatno asistiral samovšečni narcisoidni šovmen, ki je tudi predsednik moje in vaše države. Kar nisem mogel verjeti, kako je pred objektivom kamere svoji piarovki kao nevidno in neslišno naročal, naj posname filmček in ga kajpak objavi na družabnih omrežjih. Kako pogumni Pahor sredi noči skrbi za varnost svojih in naših vojakov.
Razjasnimo enkrat za vselej. Slovenci imamo poklicno vojsko in ve se, kaj pomeni biti poklicni vojak. Kdor se odloči za uniformo, ki daje kruh, se tudi zaveda, kaj vse je njegovo delo. Prepričan sem, kako sleherni vojak dobro ve, da se puške ne nosijo zavoljo čiščenja, da tanki ne ropotajo zaradi vtisa, da letala ne vzletajo zavoljo mitingov, da topovi grmijo z izključnim namenom zadeti cilj. Prvo in zadnje dejanje slehernega vojaka je bojevanje, tudi za ceno življenja, vmes pa je lahko še veliko drugih bodisi resničnih bodisi namišljenih vsebin. Tudi košnja trave, če hočete. A naši politiki, naš obrambni minister in za nameček še predsednik države v vlogi vrhovnega poveljnika se vedejo in razmišljajo, kot da imamo profesionalne vojake zgolj zato, da se nikoli ne bi bojevali. Za vojaka je to žalitev, v vsakem profiju je vednost, da je, ker nosi vojaško uniformo, lahko ob življenje. Beg je praviloma strahopetno dejanje. Tako veleva vojaška poklicna etika. Sicer pa – resnici na ljubo – slovenski vojaki v misijah na tujem ne godrnjajo in se ne pritožujejo. Tudi tokrat se niso, iz Iraka so morali proti svoji volji. Ker je tam nekje okrog njih padla neka raketa in bi lahko bili ogroženi. Halo?!
Predstava za javnost, ki sta jo ondan v generalštabu s teve prenosom v živo uprizorila Karl Erjavec in Borut Pahor, je bila sramotna. Za slovenske vojake, za državo, nedostojna institucij obrambnega ministra in predsednika države. Ob takem dojemanju poslanstva vojske in poveljujočih je bolje, da nimamo enega samega vojaka. Pomislite, lahko nam ga celo ustrelijo!
Razjasnimo enkrat za vselej. Slovenci imamo poklicno vojsko in ve se, kaj pomeni biti poklicni vojak. Kdor se odloči za uniformo, ki daje kruh, se tudi zaveda, kaj vse je njegovo delo. Prepričan sem, kako sleherni vojak dobro ve, da se puške ne nosijo zavoljo čiščenja, da tanki ne ropotajo zaradi vtisa, da letala ne vzletajo zavoljo mitingov, da topovi grmijo z izključnim namenom zadeti cilj. Prvo in zadnje dejanje slehernega vojaka je bojevanje, tudi za ceno življenja, vmes pa je lahko še veliko drugih bodisi resničnih bodisi namišljenih vsebin. Tudi košnja trave, če hočete. A naši politiki, naš obrambni minister in za nameček še predsednik države v vlogi vrhovnega poveljnika se vedejo in razmišljajo, kot da imamo profesionalne vojake zgolj zato, da se nikoli ne bi bojevali. Za vojaka je to žalitev, v vsakem profiju je vednost, da je, ker nosi vojaško uniformo, lahko ob življenje. Beg je praviloma strahopetno dejanje. Tako veleva vojaška poklicna etika. Sicer pa – resnici na ljubo – slovenski vojaki v misijah na tujem ne godrnjajo in se ne pritožujejo. Tudi tokrat se niso, iz Iraka so morali proti svoji volji. Ker je tam nekje okrog njih padla neka raketa in bi lahko bili ogroženi. Halo?!
Predstava za javnost, ki sta jo ondan v generalštabu s teve prenosom v živo uprizorila Karl Erjavec in Borut Pahor, je bila sramotna. Za slovenske vojake, za državo, nedostojna institucij obrambnega ministra in predsednika države. Ob takem dojemanju poslanstva vojske in poveljujočih je bolje, da nimamo enega samega vojaka. Pomislite, lahko nam ga celo ustrelijo!
