NA EKS
Tri minute do polne ure
Ali je kdo vprašal gledalca, ali se mu kultura nekaj minut pred 23. uro zdi sploh kulturna?
Odpri galerijo
Nogomet ob 16.55 FOTO: Jure Eržen
Mi je mož povedal, da se je ena od nogometnih tekem minule dni začela ob – vsaj zame – dokaj nenavadni uri; in sicer ob 16.55. »Hm,« sem si zamrmrala, se poskušala prepričati, da sem kaj preslišala, nato pa vseeno po žensko vprašala. »Ali res pet minut pred peto popoldne?«
Odgovor me je presenetil, slišala pasem, kako je nekaj zabrundal, ko je prebiral svojega inšpektorja Dupina.
Preverila sem in res drži, da se je nogometna tekma med ekipama Olimpije in Celja začela ob tej uri. Tudi meni nekaj ni šlo v račun. Pozneje sem se pustila podučiti in izvedela, kako je vse to zaradi televizije. No, televizijskega prenosa, programskega časa, kombinacij te in druge oddaje, pa dolžine oglasov, pa ... Kdo za vraga kaj vpraša gledalce na stadionu?
In pozno zvečer sem izvedela še, da se bodo letos tudi vse dirke v tekmovanju avtomobilske formule 1 začele deset minut čez polno uro. Zakaj? Zaradi pokroviteljev, programskega časa, zaradi televizije, skratka. Kdo, za vraga, kaj vpraša gledalce?
Kdo pa sploh so gledalci, se sprašujem. Jih kdo kaj vpraša? Da je televizija še kar kraljica naših dnevnih sob (no, nekateri imajo televizijski zaslon tudi v kuhinji in celo v spalnici), je splošno znano dejstvo. Je pa tudi res, da so gledalci postali zahtevnejši.
Rada prebiram rubriko Draga televizija v Vikendu, prilogi Dela in Slovenskih novic. Marsikaj izvem o razmišljanju gledalcev, ki jih jezi to ali ono. »Zakaj ste predvajali ponovitve, in ne novih delov, ko pa je bilo objavljeno, da snemajo novo sezono …« npr. sprašuje Stanka iz Ljubljane. Pa ji služba za komuniciranje RTV Slovenija odgovarja, »žal informacija, da Televizija Slovenija snema novo sezono nanizanke XXXXX, ne drži. Zadnja nanizanka, ki jo je na razpisu izbrala Televizija Slovenija, je Mame …«.
Ja, hudič je s to televizijo. Že tako ali tako, kaj šele vsak dan! Kolikokrat smo že slišali javne obljube, da bomo gledali boljši program. Ker študij, ki bi potrjevale kakovostnejši televizijski in radijski program, nimamo, se lahko pri presoji domnevnega izboljšanja zanašamo zgolj na zmožnosti opazovanja. V zadnjih letih je bilo zaznati predvsem več oglasov in slaboumnih oddaj. Malo manjkrat kot v preteklosti se sicer zgodi, da namesto napovedanega kakovostnega filma predvajajo inflacijsko ponovitev kakšne oddaje, zaradi česar se je slovenske RTV že zdavnaj prijel vzdevek TV ZNOVA …
V premislek; iskanje pobeglega daljinskega upravljavnika zna biti eno najneprijetnejših in tudi zamudnih opravil tehnološke dobe. Kot ugotavlja raziskava, opravljena pred nekaj leti v Združenem kraljestvu, bo povprečen gledalec televizije preživel več kot dva tedna življenja v iskanju daljinskega upravljalnika.
Kot je poročal britanski Telegraph, ki se je skliceval na raziskavo spletne »kuponske« strani netvouchercodes.co.uk, človek v povprečju na teden porabi skoraj pet minut in pol, da najde skrivnostno izginulega daljinca, kar na leto znese več kot štiri ure in pol, v celotnem življenju pa 371 ur. Zdaj pa od daljinca nazaj h gledanosti.
Podatki gledanosti kažejo, da načrt vodstva TV Slovenija, ki se je odločilo Kulturo potisniti na poznejši termin in dati prednost Športu, najverjetneje ni bil tako zelo uspešen, kot so upali. Za menjavo sporeda po 22.30 so se vodilni z generalnim direktorjem RTV Slovenija Igorjem Kaduncem na čelu odločili prav z obrazložitvijo, da si želijo pred zasloni zadržati večje število gledalcev, ki naj bi jih kulturne vsebine odgnale. Raziskava AGB Nielsen Media Research o povprečni gledanosti Športa in Kulture po Odmevih za prve tri tedne januarja pa kaže, da delež gledalcev oddaje Šport kljub boljšemu terminu ostaja popolnoma enak, in sicer 14-odstoten, Kultura, ki je od 1. januarja v poznejšem terminu, pa je sodeč po raziskavi izgubila delež gledalcev. Če je leta 2017 v prvih treh tednih januarja v povprečju zanimala 15-odstotkov gledalcev pred zasloni, se je po menjavi sporeda letos ta delež v primerljivem obdobju spustil na 10 odstotkov.
Teh nekaj televizičnih epizod je bilo, vsaj zdi se mi, nujnih, da pojasnim, kako je pravzaprav vse postalo usmerjeno k namenu, imenovanemu samsebi. Ali je kdo vprašal gledalca na stadionu, ali mu ura 16.55 odgovarja za začetek srečanja? Ali je teve gledalca kdo vprašal, ali mu začetek dirke deset minut po polni uri odgovarja, da sede pred ekran? Ali se mu Kultura nekaj minut pred 23. uro zdi sploh kulturna?
Zdi se mi, da ne. Le koga briga gledalec. Ta bo, se bojim, ko mu bo počil film, tri minute do polne ure raje odšel na sprehod. Če je pameten!
Odgovor me je presenetil, slišala pasem, kako je nekaj zabrundal, ko je prebiral svojega inšpektorja Dupina.
Preverila sem in res drži, da se je nogometna tekma med ekipama Olimpije in Celja začela ob tej uri. Tudi meni nekaj ni šlo v račun. Pozneje sem se pustila podučiti in izvedela, kako je vse to zaradi televizije. No, televizijskega prenosa, programskega časa, kombinacij te in druge oddaje, pa dolžine oglasov, pa ... Kdo za vraga kaj vpraša gledalce na stadionu?
In pozno zvečer sem izvedela še, da se bodo letos tudi vse dirke v tekmovanju avtomobilske formule 1 začele deset minut čez polno uro. Zakaj? Zaradi pokroviteljev, programskega časa, zaradi televizije, skratka. Kdo, za vraga, kaj vpraša gledalce?
Kdo pa sploh so gledalci, se sprašujem. Jih kdo kaj vpraša? Da je televizija še kar kraljica naših dnevnih sob (no, nekateri imajo televizijski zaslon tudi v kuhinji in celo v spalnici), je splošno znano dejstvo. Je pa tudi res, da so gledalci postali zahtevnejši.
Rada prebiram rubriko Draga televizija v Vikendu, prilogi Dela in Slovenskih novic. Marsikaj izvem o razmišljanju gledalcev, ki jih jezi to ali ono. »Zakaj ste predvajali ponovitve, in ne novih delov, ko pa je bilo objavljeno, da snemajo novo sezono …« npr. sprašuje Stanka iz Ljubljane. Pa ji služba za komuniciranje RTV Slovenija odgovarja, »žal informacija, da Televizija Slovenija snema novo sezono nanizanke XXXXX, ne drži. Zadnja nanizanka, ki jo je na razpisu izbrala Televizija Slovenija, je Mame …«.
Ja, hudič je s to televizijo. Že tako ali tako, kaj šele vsak dan! Kolikokrat smo že slišali javne obljube, da bomo gledali boljši program. Ker študij, ki bi potrjevale kakovostnejši televizijski in radijski program, nimamo, se lahko pri presoji domnevnega izboljšanja zanašamo zgolj na zmožnosti opazovanja. V zadnjih letih je bilo zaznati predvsem več oglasov in slaboumnih oddaj. Malo manjkrat kot v preteklosti se sicer zgodi, da namesto napovedanega kakovostnega filma predvajajo inflacijsko ponovitev kakšne oddaje, zaradi česar se je slovenske RTV že zdavnaj prijel vzdevek TV ZNOVA …
V premislek; iskanje pobeglega daljinskega upravljavnika zna biti eno najneprijetnejših in tudi zamudnih opravil tehnološke dobe. Kot ugotavlja raziskava, opravljena pred nekaj leti v Združenem kraljestvu, bo povprečen gledalec televizije preživel več kot dva tedna življenja v iskanju daljinskega upravljalnika.
Kot je poročal britanski Telegraph, ki se je skliceval na raziskavo spletne »kuponske« strani netvouchercodes.co.uk, človek v povprečju na teden porabi skoraj pet minut in pol, da najde skrivnostno izginulega daljinca, kar na leto znese več kot štiri ure in pol, v celotnem življenju pa 371 ur. Zdaj pa od daljinca nazaj h gledanosti.
Podatki gledanosti kažejo, da načrt vodstva TV Slovenija, ki se je odločilo Kulturo potisniti na poznejši termin in dati prednost Športu, najverjetneje ni bil tako zelo uspešen, kot so upali. Za menjavo sporeda po 22.30 so se vodilni z generalnim direktorjem RTV Slovenija Igorjem Kaduncem na čelu odločili prav z obrazložitvijo, da si želijo pred zasloni zadržati večje število gledalcev, ki naj bi jih kulturne vsebine odgnale. Raziskava AGB Nielsen Media Research o povprečni gledanosti Športa in Kulture po Odmevih za prve tri tedne januarja pa kaže, da delež gledalcev oddaje Šport kljub boljšemu terminu ostaja popolnoma enak, in sicer 14-odstoten, Kultura, ki je od 1. januarja v poznejšem terminu, pa je sodeč po raziskavi izgubila delež gledalcev. Če je leta 2017 v prvih treh tednih januarja v povprečju zanimala 15-odstotkov gledalcev pred zasloni, se je po menjavi sporeda letos ta delež v primerljivem obdobju spustil na 10 odstotkov.
Teh nekaj televizičnih epizod je bilo, vsaj zdi se mi, nujnih, da pojasnim, kako je pravzaprav vse postalo usmerjeno k namenu, imenovanemu samsebi. Ali je kdo vprašal gledalca na stadionu, ali mu ura 16.55 odgovarja za začetek srečanja? Ali je teve gledalca kdo vprašal, ali mu začetek dirke deset minut po polni uri odgovarja, da sede pred ekran? Ali se mu Kultura nekaj minut pred 23. uro zdi sploh kulturna?
Zdi se mi, da ne. Le koga briga gledalec. Ta bo, se bojim, ko mu bo počil film, tri minute do polne ure raje odšel na sprehod. Če je pameten!
