S kurami na volitve

Ste kdaj pomislili, kako nenavadno se razvija naša družbena skrb za pravice žival? Nekoč so se društva proti mučenju živali, s slovito Leo Miler, proti zlorabam borila s strašljivimi fotografijami na prekratke verige privezanih psov. Danes borci te vrste dobivajo minute v oddajah osrednjih TV-terminov. Kaj se je spremenilo? Pogostost zlorab ali senzibilizacija javnosti do takšnih primerov? Zdi se, da je iskanje napak v našem sobivanju z živalmi že preseglo mejo zdrave presoje. Ob skrbi zanje, kar je sicer prav in humano, kar pozabljamo, v kako težkih razmerah in s podobno trpečim izrazom na obrazu lahko primerjamo čisto prave ljudi, ki kljub naši civiliziranosti še vedno obstajajo na tem svetu. Aktivistični del javnosti je zgrožen nad domnevnim trpljenjem živali. Še vedno pa premalo ukrenemo za uresničitev dobrobiti ljudi, kar bi, vsaj po moji logiki, moralo imeti nekaj malega prednosti. Stvar se je razvila tako daleč, da slovenska Levica v svojih predvolilnih diskurzih namerava uporabljati vzgon javnega mnenja proti baterijski reji kokoši nesnic. Ni važno, če trpljenje živali skrajno naivno določamo z merili sodobnega človeka, za katerega ugodje predstavlja naslanjač pred televizorjem, s pivom in veliko vrečko preslanega čipsa v roki. Ni važno, če ljudje nočejo razumeti, da je vrhunsko proizvodnjo kokoši nesnic, torej tistih 310 jajc, ki jih znesejo v enem letu, mogoče primerjati tudi s formo vrhunskega športnika. Ta lovi stotinke sekunde do svetovnega rekorda ali mojstrsko zadene nogometni gol z razdalje štiridesetih metrov. Ni važno, če načrtno spregledajo, da slabo oskrbljeni, bolni ali nesrečni organizmi tega ne zmorejo. Ni važno, če je tudi življenje športnikov posvečeno le enemu cilju. Ne, kokoši trpijo, pa pika! Morda zato, ker ne dajejo intervjujev, niso tarča tabloidov in ne dobivajo nerazumno visokih premij za svoje podvige? Zaskrbljeni izpostavljajo domnevno premalo prostora v kletkah. Ob tem ne upoštevajo možnosti, da se kokoši morda varneje počutijo v definiranih razmerah stalne družbe in da se jih, četudi bi se lahko, le malo odloča za samostojne izlete v širjave predpisanih izpustov. V maniri elitističnega naivizma je najboljša reja kokoši na prostem, ne glede na to, kakšen vpliv nanje in na njihova jajca imajo večja nesnaga, vreme, plenilci, glodavci, paraziti in še kaj. Pa vendar, bog ne daj, da bi kdo komu rekel: le čevlje sodi naj Kopitar.