Novice
NA EKS
Objavljeno 13. marec 2020 13.07 | Posodobljeno 15. marec 2020 09.00

Prosti čas v času korone

Ko ne moreš v šolo, službo (vse več podjetij zapoveduje delo od doma), na športne aktivnosti, v gledališče ali kino, kaj počneš?

Pazite nase. FOTO: Guliver/Getty Images
Obdobja epidemij nalezljivih bolezni so bila vedno hvaležna snov za literaturo. Naslov te kolumne sem priredila po kultnem romanu Nobelovega nagrajenca za književnost Gabriela Garcie Marqueza Ljubezen v času kolere. Kolera, ki še vedno prizadene od tri do pet milijonov ljudi v nerazvitih delih sveta, je bila v 19. in 20. stoletju najbolj razširjena in smrtonosna bolezen. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja je izbruhnilo kar sedem epidemij, v katerih je umrlo na milijone ljudi. O njej je v romanu Kuga pisal še en nobelovec, Albert Camus: ta knjiga pripoveduje o epidemiji kolere, ki je po drugi svetovni vojni prizadela alžirsko mesto Oran. Za bolezen je v naslovu knjige uporabljen izraz kuga, ne kolera, čeprav je bila kuga drugačna bolezen – a njene epidemije so bile tako hude, da se je ime kuga sčasoma začelo uporabljati za vse nalezljive bolezni. V srednjem veku naj bi pobila tretjino tedanjega evropskega prebivalstva. Takrat je italijanski avtor Giovanni Boccaccio napisal eno najbolj znanih del italijanske književnosti, Dekameron, ki govori o skupini mladih ljudi, ki se zatečejo v vilo zunaj Firenc, po katerih divja kuga. V karanteni ostanejo dva tedna in si čas krajšajo s pripovedovanjem zgodb o različnih vnaprej določenih temah. Skupaj jih povedo sto, te humorne, pogosto erotične, sem ter tja pa tudi tragične pripovedi pa so še danes zanimive in aktualne – naučijo nas lahko marsikaj o medčloveških odnosih in družbenih procesih.

Skoraj 700 let pozneje so ulice Firenc, ki jih je Boccaccio takrat opisal kot mesto, v katerem »meščani noč in dan umirajo sredi cest, tisti, ki so umrli doma, pa sosede na to opozorijo z vonjem, ki se širi iz njihovih gnijočih trupel«, spet opustošene. Epidemija koronavirusa, ki je v zadnjih dveh tednih izbruhnila tudi v Sloveniji, na srečo ni tako brutalna in smrtonosna kot epidemija kuge, kljub temu pa so ljudje – sploh v Italiji, ki ima trenutno največ primerov okužbe takoj za Kitajsko, kjer se je virus razvil – dovolj prestrašeni, da so povsem zamrznili vse oblike socialnega življenja. Zaprti so muzeji, trgovine, lokali, ljudje ostajajo doma. Zdi se, da bo v Sloveniji kmalu podobno. Ko ne moreš v šolo, službo (vse več podjetij zapoveduje delo od doma), na športne aktivnosti, v gledališče ali kino, kaj počneš? Boccacciev Dekameron je lahko dobra ideja za to, kako preživljati prosti čas v dobi moderne epidemije: znotraj svojih malih socialnih krogov (pod pogojem, da vemo, da nihče od ljudi, s katerimi smo v stiku, ni okužen) počnemo preproste reči, ki krepijo občutke socialne povezanosti in nam vlivajo vero v to, da bo vse v redu. In ne, to ni visenje na družabnih omrežjih, kjer se bolj panični kolegi in znanci že poslavljajo od sveta, kakršnega smo poznali do zdaj, ter osveževanje dnevnih strani z novicami, kjer poročajo, koliko novih okužb z virusom smo zabeležili ta dan. Pripovedovanje zgodb, popolni antipod temu, se morda sliši malo nenavadno za sedanji čas, pa vendar – zakaj pa ne? »Boccaccio je razumel pomembnost tega, čemur danes pravimo dobro počutje. Karantene imajo lahko zelo slab vpliv na človekovo psihično zdravje. Neka študija je ugotovila, da je okoli 30 odstotkov ljudi, ki so bili med izbruhom sarsa v Torontu leta 2003 v izolaciji, pozneje trpelo zaradi depresije ali posttravmatskega stresnega sindroma. Do tega so pripeljali občutki izoliranosti in stigme.

Pripovedovanje zgodb lahko pomaga pregnati depresivne misli,« André Spicer zapiše v članku za revijo New Statesman, ki se ukvarja prav z Dekameronom in s tem, kako lahko s podobnim početjem kot Boccaccievi literarni liki prebrodimo temne čase koronavirusa. Alternativ pripovedovanju zgodb je seveda veliko – družabne igre, skupno gledanje serij ali filmov, kuhanje, branje ... vse, za kar v normalnih okoliščinah, ko nismo v prisilni karanteni, navadno nimamo dovolj časa. Panika ni smiselna, kajti v tem trenutku česa drugega razen tega, da dosledno upoštevamo higienske ukrepe in se ne zadržujemo v bližini tistih, za katere bi bil virus lahko usoden, niti ne moremo več storiti. Raje se torej v miru posvetite zapečkarskim aktivnostim in – pazite nase.




Deli s prijatelji