Na kožo
Pleh z dušo
Glavni in odgovorni mi je dal sto peklenščkov za rit in mi naložil, naj jih peljem na vrh.
Odpri galerijo
Ko je Kuvajt ženskam priznal popolno volilno pravico, prav takrat, maja 2005, sem prekleto zares vzel delovno nalogo. Zadal mi jo je takratni dirigent orkestra posebnih deklet in fantov, kreativnih opisovalcev dnevnega dogajanja za takrat najbolj bran časopis pod Alpami. In so, ne s pomočjo Zgornjega, ampak zaradi talenta, znanja in poguma, kar pač hočete, predvsem pa zaradi naših bralcev, Slovenske novice še danes prve. Kakor koli, šef mi je potisnil v naročje projekt s tradicijo in častjo. Ne da bi bil zoprn, ampak naporen, to pa. Hudimano zapleten, da bi ga zmogel le tak, ki se je s hribovsko opremo zafrkaval v kakšni nabriti strmini ali v trdnem granitu. Tak, ki je rad z nasmehom pogledal navzdol, ko so drugi zaradi vrtoglavice v paraboličnem loku metali vsebino iz želodcev dol čez prepad. Kje je mene našel, seveda mi je šlo najprej to skozi betico. Danes vem! Eden iz redakcije me je zašpecal, da raje kot da se v kravatah pojam po sprejemih, hlače trgam po vertikalah. In se mi, oprostite zapisanemu, jebe za Guccija, ker imam raje preznojen parfum v skali, najbolje nevarno ledeno zimski.
Glavni in odgovorni mi je dal vraga! Kaj vraga, dal mi je sto peklenščkov za rit in mi naložil, naj jih peljem na vrh. Naj sto žensk, ne glede na starost, popeljem v enem vikendu do vrhunca in nazaj. Odkrijem naj jim stezo do pleha, ki ima dušo. Do tistega drobnega stolpiča na vrhu deželice, kamor jih organizirano vsakega septembra vodijo že od leta, ko se še na ta svet nisem prisvaljkal. Sto žensk na Triglav je bila precej lucidna, za petdeset in več let nazaj skoraj zmešana ideja Anteja Mahkote. Njegovo knjigo o plezariji, ki jo je vkup vrgel, ko sem šel v četrti razred osnovne šole, sem prebral, preden sem pogledal prvi nemški pornič na videokaseti. Sploh si ne znam predstavljati, da bi, kot je on, vzel deviškost Sfingi, tristometrskemu stebru pod robom Triglavske severne stene. Ampak s prijatelji iz Gorske reševalne zveze nadaljujem njegovo delo, več kot pol stoletja dolgo popotovanje žensk na vrh. Danes popoldne jih bom sprejel, stotnijo deklic, in jim s kolegi poskušal pomagati dosanjati Triglav.
Glavni in odgovorni mi je dal vraga! Kaj vraga, dal mi je sto peklenščkov za rit in mi naložil, naj jih peljem na vrh. Naj sto žensk, ne glede na starost, popeljem v enem vikendu do vrhunca in nazaj. Odkrijem naj jim stezo do pleha, ki ima dušo. Do tistega drobnega stolpiča na vrhu deželice, kamor jih organizirano vsakega septembra vodijo že od leta, ko se še na ta svet nisem prisvaljkal. Sto žensk na Triglav je bila precej lucidna, za petdeset in več let nazaj skoraj zmešana ideja Anteja Mahkote. Njegovo knjigo o plezariji, ki jo je vkup vrgel, ko sem šel v četrti razred osnovne šole, sem prebral, preden sem pogledal prvi nemški pornič na videokaseti. Sploh si ne znam predstavljati, da bi, kot je on, vzel deviškost Sfingi, tristometrskemu stebru pod robom Triglavske severne stene. Ampak s prijatelji iz Gorske reševalne zveze nadaljujem njegovo delo, več kot pol stoletja dolgo popotovanje žensk na vrh. Danes popoldne jih bom sprejel, stotnijo deklic, in jim s kolegi poskušal pomagati dosanjati Triglav.
