KOLUMNA

Kolumna Dušana Malovrha: Na Googlu tega ni

Cilja nismo dosegli, a ko se ena vrata zapro, se včasih druga odpro.
Fotografija: Foto: Moni Malovrh
Odpri galerijo
Foto: Moni Malovrh

Ni vsak dan nedelja, tokratna nedelja je pa bila. Kljub fantastični vremenski napovedi je šlo namreč po avtocesti proti Gorenjski kot po maslu iz alpskega mleka. Tudi mimo Bleda smo padli, kot bi mignil, do Bohinja pa itak nismo nameravali. Naš cilj je bila štrlina na koncu Jelovice, ki se tako lepo vidi z avtoceste – Babji zob kar kliče, da ga končno izdereš in zalimaš v svoj planinski dnevnik.

Po presenetljivo tekočem prometu smo imeli več sreče kot pameti tudi s parkingom. Na izhodišču za naš cilj sta se ravno ob našem (poznem) prihodu odpeljala mlada Švicarja v kombiju in sprostila en in edini prostor na parkirišču, ki je bilo – saj ni res, pa je – brezplačno. Zelo pohvalno je tudi, da so v bližini priljubljenih izletniških točk začeli nameščati premične veceje. Tega pod Babjim zobom nisem sprobal, domnevam pa, da je obratoval.

Ampak. Ni izleta brez zapleta. Ali dveh. Ni dobro, ko ob vznožju zelo vročega dne ugotoviš, da si v silni jutranji naglici v domačem hladilniku pozabil termovsko z vodo. Saj ura in pol gozdne poti do 1128 metrov visoke razgledne točke spet ni tako hudo brez tekočine, toda če kiksneš ...

Na katero od dveh poti na isti strani razpotja bi zakorakali vi, ako bi kažipot, zasajen pred obema, kazal v smer obeh? Mi trije smo se vsi odločili za prvo, dobro shojeno, gozdno. In ne za makadamsko cesto. Seveda smo zašli, izbrana pot je kmalu stezica postala, stezica po par korakih le še komaj prehodno šavje. Markacisti, na pomoč! sem zakričal pri sebi in popeljal četico nazaj v dolino. Kajti poleg vsega je enega od pohodnikov še ožulil premalo nošen planinski čevelj. Torbica s flajštri za vse mogoče rane in ranice je seveda ostala doma na varnem v omarici. Ko rabiš, nimaš. Klasika.

Skratka, cilja nismo dosegli, a ko se ena vrata zapro, se včasih druga odpro. Nam so se odprla v vas Bohinjska Bela. Tam smo na našo veliko radost naleteli na odprto gostišče, ki ga ni na zemljevidu, v gostišču pa na fajn prijazno in zgovorno točajko, ki je med tednom tudi poštarka. O čudovitem kraju v senci Bleda in Bohinja nam je povedala cel kup takih iz prve roke, o katerih se stričku Googlu in še komu niti sanja ne. Kje je kaj primernega za prespati (čeprav je zdaj vse polno), kdaj imajo v vasi zimski pohod na Galetovec in kdaj poleti Marjetin semenj, denimo. Pa še obliž, ki ga sami nismo imeli, je kot bolničarka spretno napopala na ožuljeno peto. Pro bono.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas