Ministrstvo za šport

V zadnjih tednih je spet izjemno priljubljeno razpravljati o financiranju slovenskega športa. O strogo strokovni problematiki so se na javnem odru znašle tudi takšne osebe, ki niso kaj dosti podkovane v financah in so prej skromno kot ne poučene o obstoječem sistemu financiranja. Pisci vabil za razpravljavce so se v mnogih primerih žal bolj zanašali na embalažo kot vsebino ali, povedano drugače, katero odmevnejše ime bo med sogovorniki kot pa to, kaj konkretnega in tehtnega bi kdo dejansko lahko povedal slovenski javnosti o večplastnosti razdeljevanja denarja slovenski športni družini. Vsekakor bi morali imeti še več besede tisti, ki vsakodnevno menedžerirajo slovenski šport, ne pa da so v ospredju tako ali drugače nastavljeni funkcionarji brez otipljive odgovornosti in rezultatov svojega dela, ko gre za organizacijo, kadrovanje, logistiko in financiranje v športu.
Moram priznati, da me je v zadnjih javnih nastopih še najbolj pritegnilo razmišljanje predsednika Smučarske zveze Slovenije Enza Smrekarja, ki se zavzema za ustanovitev samostojnega ministrstva za šport. Športna sfera je zdaj politično gledano nekakšna podpanoga znotraj ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Seveda ni brez razloga na koncu imena.
Ministrstvo za šport – to ne bi smelo biti leglo neučinkovitih birokratov, temveč vitko organizirana ekipa strokovnjakov (in ne politično ustreznih kadrov!), ki bi učinkovito izvajala realno in natančno zasnovane projekte – bi bilo lahko izjemno koristen partner ministrstvom za izobraževanje (več telesne vzgoje v šole in obvezno tudi na fakultete), finance (davčne olajšave za sponzorje v športu, sprostitev davka za igre na srečo), zdravje (izboljšanje sistema zdravstvenih pregledov za športnike) in gospodarstvo (strategija športnega turizma, ki je ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu). Športu bi morali za začetek omogočiti vsaj boljši startni položaj v tekmi z drugimi življenjsko pomembnimi panogami za Slovenijo.