Med spoštovanjem in lezenjem nekomu nekam

Začelo me je motiti. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bila spoštljiva. Vsaj spomnim se ne, da bi mi kdo kdaj kaj takega očital. Morda ko so ogovarjali, vendar je to neka druga zgodba, neko drugo poglavje. Gre za spoštovanje!

V zadnjem času opažam, slišim, kako na nacionalni televiziji radi, kaj radi, zelo radi, ogovarjajo sogovornike s pretiranim poudarjanjem spoštovana gospa dr. pa spoštovani gospod docent doktor profesor ali spoštovani gospod višji inženir (če se malo pozabavam) … in še bi lahko naštevala. Mar ne bi bilo dovolj spoštovana gospa, spoštovani gospod na začetku, ko sogovornika pozdraviš, potem pa med pogovorom nič več. Tako se tudi voditelj ne bo zmotil, kar se je, na primer v Odmevih, že velikokrat zgodilo in bilo naravnost komično. Prav tako bi imel gost več časa, da bi kaj pametnega povedal.

Tudi drugje se je to razpaslo. Razen v komercialnih medijih, kjer igralec Ta in Ta pač ostaja Ta in Ta. Morda le s spoštljivim vikanjem. In nič več.

Nekje sem pred časom prebrala nekaj o izgubljenem spoštovanju. In to še kako drži. Vse bolj postaja očitno, kako mladi ne spoštujejo starejših, moški ne žensk, učenci ne spoštujejo učiteljev in profesorjev, občani ne sodnikov, zdravnikov, županov, uspešnih ljudi na vseh področjih, od športa prek kulture do znanosti, navsezadnje tudi ne ljudi, ki nas vodijo. Očitno se pri nas spoštujejo le denar in moč, surovost in brezobzirnost ter nesramnost. In izigravanje predpisov in zakonov, seveda.

Zabredli smo tako globoko, da bo vrnitev k normalnim odnosom v družbi izjemno težka in počasna. In se pri vsem tem še čudimo, zakaj je tako. Težka bo pot do spoštovanja vsaj osnovnih pravil obnašanja in spoštovanja vrednot, ki jih pri drugih tako cenimo.

Ena od anomalij našega prostora in časa je, vsaj tako se mi zdi, svojevrstna politično-gospodarska in kdo-bi-še-vedel kakšna elita, ki jo srečujemo na različnih dogodkih. In ko jih tako opazujem, ko se taista elita zabava, ko brezplačna penina hitro spreminja agregatno stanje čedalje bolj zgovornega občinstva, ki si je za najbolj zaželene osebe izbralo livrirane natakarje, se običajno začneta vzajemno trepljanje in hvaljenje in lezenje v r*t. Ne da bi r*t to sploh želela! Jaz tebi, oni tistemu, ki bi mu utegnil kaj pripomoči v bližnji prihodnosti. No, pa saj vemo, da znajo naši politiki »to« početi prekleto odlično, v sijaju luči pa se še bolje znajdejo kot marsikdo.

Kolega Andrej Predin je pred časom zapisal, da ni nič čudnega, da domača televizijska produkcija šepa, ko pa imamo najboljšo žajfnico vsak dan na poročilih. »Tako pač je, pri nas so politiki najbolj popularne osebe, na drugem mestu je estrada, nato športniki, sledijo gospodarstveniki in šele daleč zadaj kulturniki in znanstveniki. Ta vzorec je zagotovo unikum, še posebno ob dejstvu, kako nizka je naša politična zavest, čeprav se z njo neprestano in obsedeno ukvarjamo, se opredeljujemo do dejanj politikov in se tudi skregamo, če naletimo na nekoga, ki gobezda resnice nasprotujoče opcije. Ne preseneča, da dovolimo propadati najboljšim športnim klubom – košarkarski, hokejski in nogometni derbiji se umikajo komolčkanju pozicij, opozicij, levic, desnic in drugim uprizoritvam, ki jih naši vodje zganjajo. Kdo pa potrebuje šport, ko lahko opazuje svetovne rekorde v ignoranci, polnjenju žepov, lezenju v rit in klečeplazenju,« je zapisal.


In prav to, se mi zdi, se dogaja tudi zdaj. S tem pretiranim izkazovanjem spoštovanja sogovorniku na TV, ko s pretiravanjem želijo doseči in dokazati, da spoštovanje še ni izgubljeno. No, ko gost odide, zastor pade, pa je vse drugače. »Pusti kretena, saj vsi vemo, kak je,« je slišati, ko za šankom stisnejo enega na eks.

Res me je predvsem v novinarstvu začelo motiti ta pretirana raba sicer legitimnih izrazov spoštovanja za ljudi, ki so v življenju nekaj dosegli. A ko to v eno- ali dvominutnem televizijskem pogovoru ponoviš trikrat, ne zveni kot spoštovanje, prej norčevanje iz sogovornika.


Pa naj mi kdor koli že reče, da gre za poslovni bonton ali kulturo. Pridružila bi se tistim, ki so prepričani, da je med pretirano spoštljivostjo, ki je v teh časih postala očitno neke vrste pravilo, in lezenjem v rit zelo zelo tanka črta.