Marija M. Kotnik: Institucije na povodcu

Grozno, sem si dejala in vseeno odšla na sprehod. Po podatkih policije so namreč na območju Ljubljane lani ugotovili 171 kršitev, ko skrbniki psov na javnih mestih svojih ljubljenčkov niso imeli na povodcu, samo v prvi polovici letošnjega leta pa jih je bilo že 79. In bojim se, da jih bo do konca leta še kar nekaj. Če bodo institucije, redarji, policisti in podobni, opravljali svoje delo, jih bo nemara nekoliko manj!

Kakor koli; hiša, dva otroka, vrt in pes. To je ideal slovenske družine. No, za tiste, ki nimajo hiše, pač velja stanovanje ... Zato niti najmanj ne preseneča, da je v maniri idealne družine iz leta v leto vse več takih, ki imajo doma vsaj enega hišnega ljubljenčka, bodisi psa bodisi mačko. To kažejo tudi podatki iz centralnega registra, saj imamo v državi več kot 231.000 registriranih psov, od tega v Ljubljani več kot 23.000. Takole na oko sem izračunala, da ima psa vsak dvanajsti prebivalec Ljubljane. Res pa je, da je kar veliko lastnikov, ki svojih psov nimajo registriranih. No, verjetno ni registriran tudi kak prebivalec, a tako pač je!

»Na javnih površinah morajo biti psi na povodcu. Kršitev se kaznuje z denarno kaznijo od 200 do 400 evrov,« pojasnjujejo na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Globa za opustitev fizičnega varstva nevarnega psa pa za lastnika znaša od 800 do kar 1200 evrov. Fajn, si rečem, in se poleg tega vprašam, ali neodgovorni lastniki psov to vedo.

Psi napadajo

Ne mine namreč dan, ko ne bi prebrala ali slišala kakšne novice o tem, da je kakšen štirinožec koga napadel. Tako sem pred kratkim zasledila, da je v kraju Cerej v občini Koper pes napadel domačina, na pašniku pa napadel in ubil še dva kozlička.
Policija bo lastnika psa kaznovala … nevarnega psa odpeljali v zavetišče, lastnico pa v psihiatrično bolnišnico … v morju pri Šibeniku rotvajler napadel 10-letnico iz Velike Britanije in tako naprej … Za nameček je pred dnevi reševanje poškodovane planinke z gora onemogočal njen popadljivi pes. Kot so sporočili s PU Kranj, bi nevarnost v tem primeru zelo zmanjšal nagobčnik za psa, a ga planinka ni imela s sabo, čeprav so tudi gore javno mesto in tam veljajo enaka pravila glede zaščite in nadzora nad živalmi.


Jaz se psov, sploh tistih, ki jih ne poznam, bojim že iz otroštva, ko je sicer povsem nenevaren škotski ovčar napadel in pogrizel sosedovega fanta. In to se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem še danes zelo previdna, če kje srečam kakšnega psa, za katerega ne vem, kako se bo odzval. Saj namreč nikoli ne veš, kaj se plete v pasjih možganih. Navsezadnje tudi ne vemo, kaj se v človekovih. Lahko pa vemo, da se v možganih tistih latnikov psov, ki svoje pse neprivezane spuščajo v središču mesta in v mestnih parkih, pač ne plete kaj veliko.

Strah pa je vseeno bil

Ker vem, da brez kondicije človek težko krmari skozi življenje, zanjo skrbim s hojo. Na mojih jutranjih poteh, ko jo najraje mahnem v najbližji park, potem pa me pot popelje še po poti spominov in tovarištva, se vsak dan počutim tudi precej nelagodno ne glede na to, da delam nekaj odličnega zase. V parku namreč ne manjka spuščenih psov, čeprav bi morali biti na povodcu, navsezadnje je ta park javna površina v središču mesta. Nemalokrat se ti psi zaženejo drug v drugega, kdaj pa kdaj pa tudi v kakšnega nič hudo slutečega mimoidočega. Tudi meni se je to zgodilo in lastnica psa mi je zabrusila, »pa kaj vas je strah, saj ne bo nič naredil?!«.

No, strah me je bilo vseeno, srčni utrip mi je poskočil do nebes in moj dobri namen, da bi nekaj dobrega storila zase, se je povsem sfižil, saj sem namesto sproščujoče hoje lahko le še razmišljala, kdaj me bo spet napadel kakšen pes in oblajal(-a) kakšen njegov lastnik ali pasja lastnica.

Slovenske statistike, koliko psov in kateri psi so napadli človeka, nimamo, jo imajo pa Američani. V ZDA vsako leto zabeležijo pet milijonov napadov psov in vsak dan, kažejo podatki, zaradi pasjih ugrizov poišče zdravniško pomoč 1000 ljudi; med njimi je veliko otrok in polovica jih je pogrizenih po obrazu.

No, pri nas se ve le, da je pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin registriranih nekaj čez 2000 nevarnih psov, ki so v tem registru pristali na podlagi policijske prijave. Psi, ki so ugriznili, pa napad ni bil prijavljen policiji, niso v registru nevarnih psov.


Če sem iskrena, se v Ljubljani (in širše) ne bojim edinole štirih litoželeznih psov ob vznožju dvoramnega terasastega stopnišča, ki vodi do t. i. tivolskega gradu. Psi so mogočni in kot pasma vpisani v zgodovino. No, pa litoželezni so! In nenevarni, čeprav brez nagobčnika in tudi na povodcu niso!